V tem odhajajočem letu smo pravniki z zanimanjem pričakovali vsaki drugi teden nepogrešljivo Pravno prakso (v nadaljevanju; PP), ki nas je seznanjala z novostmi in razmišljanjem kolegic in kolegov. Spregledali smo, da je to že 35. letnik, ki je v preteklih letih bistveno prispeval k oblikovanju slovenske pravne misli. To je strokovni časopis, ki je spremljal slovenske pravnike skozi najbolj razburljivo slovensko pravno obdobje, v katerem smo morali pozabiti socialistično pravo in naučiti nove pristope o pravnem razmišljanju, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da smo v tem obdobju ustvarjali novo državo ter začeli graditi demokratično družbo in pravno državo.
Ideja o izdajanju PP se je porodila v septembru leta 1981 ob pripravah na Dneve slovenskih pravnikov v Portorožu. Še danes se spomnim razgovora z našim stanovskim kolegom, spoštovanim g. Petrom Jurnom, takratnim direktorjem Delavske univerze Univerzum v Ljubljani, sicer pa nestorjem slovenskega pravnega založništva v tistih letih in nepogrešljivega organizatorja združevanja slovenskih pravnikov, kateremu sem omenil idejo, da bi bilo potrebno razmišljati o izdaji 14-dnevnega pravniškega časopisa, ki bi zapolnil določene praznine med takratnim teoretično orientiranim časopisom Pravnik in polemično, esejsko zasnovanim Združenim delom.
Kolega Peter Juren je takoj sprejel idejo in dogovorila sva se , da pripravim predlog za izdajo z obrazložitvijo in anketo, na katero bi naj udeleženci Dnevov slovenskih pravnikov 1981 odgovorili, ali podpirajo takšen časopis in ali se strinjajo z osnovno usmeritvijo.
Glede na to, da je bilo to gradivo potrebno še razmnožiti, sem še isti dan popoldan pripravil predlog in anketo ter ju poslal po avtobusni zvezi v Ljubljano (o faxu še takrat nismo imeli pojma). Predlog in anketo smo razdelili že prvi dan portoroškega srečanja in nestrpno pričakovali odgovore ter mnenja. Četudi je bilo na tem srečanju več kot 400 pravnikov, je izpolnjeni vprašalnik vrnilo le 32 udeležencev. Večina je menila, da slovenski pravniki potrebujejo nov 14-dnevni informativni list in da so ga pripravljeni v njihovi delovni organizaciji oziroma v osnovni organizaciji združenega dela (danes podjetja) tudi naročiti. Večina udeležencev je odgovorila, da je v listu pripravljena tudi sodelovati s krajšimi informacijami oz. drugačnimi prispevki. Bilo je tudi nekaj odgovorov, ki so nasprotovali izdaji novega časopisa, češ da je pravniških časopisov dovolj. Najbolj zanimivi so bili seveda odgovori na vprašanja o predlogih in mnenjih k obrazloženi okvirni vsebinski zasnovi PP.
V anketi je bilo poudarjeno, da potrebujejo pravniki kratko, hitro in strokovno informacijo in da naj časopis obravnava le pravna vprašanja. Najbolj interesantno je, da so nekateri zastopali stališče, da je potrebno jasno ločiti “klasično” od samoupravnega prava. Znanstvene sestavke naj bi po mnenju takratnih udeležencev portoroškega srečanja objavljale druge revije, zlasti Pravnik[1]. Časopis naj bi imel rubriko “Vprašanja – odgovori”, v katerih naj bi kar najhitreje odgovarjali na zastavljena vprašanja strokovnjaki, ki bi jih angažiralo uredništvo. Uredniška politika naj bo selektivna in kritična, da ne bi razlagali zadev, ki bi povprečno razgledanemu pravniku že morale biti znane. V zasnovi je bila potrjena osnovna usmeritev PP, da je kratek, informativen in praktičen. O realizaciji ideje je bilo še veliko govora ob koncu leta 1981 v različnih organih pravniških organizacij. Bila so tudi odločna nasprotovanja. Bali smo se, da Socialistična zveza ne bo dala soglasja.[2] Mariborsko društvo Pravnikov v gospodarstvu je poslalo posebno pismo podpore in izjavo, da bo prevzelo iniciativo za izdajo časopisa v Mariboru, če to “Ljubljana” zavrne. Srečavali smo se s težavami in različnimi nasprotnimi mnenji, vendar je bilo potrebno prav kolegu, g. Petru Jurnu, sedaj izraziti posebno priznanje, da je kot najbolj izkušen založnik znal najti rešitve številnih organizacijskih, ekonomskih, pa tudi političnih vprašanj, ki so se pojavljala v takratnem času ob vsaki novi ideji, ki ni bila injicirana od takratnih političnih in drugih centrov. Šele 8. aprila 1982 se je pojavila poskusna, nulta številka, ki je bila pozneje z nekaterimi majhnimi spremembami spremenjena v 1. številko. Poskusno številko so pripravili mag. Andrej Berden, mag. Mitja Dajzinger, Tone Franter, Mirko Ileršič, dr. Šime Ivanjko, Lojze Janko, Peter Juren, Dušan Skok, dr. Janez Šinkovec in mag. Ivan Žužek. Omenjena številka je bila pozitivno ocenjena in dokončno je bila sprejeta odločitev, da se prične z rednim izhajanjem časopisa v začetku junija 1982.
Ob prvih številkah smo bili zlasti člani uredniškega odbora dokaj nestrpni in z zanimanjem pričakovali odziv strokovne javnosti. Ta je bil presenetljivo dober in v pogovorih s kolegi smo ugotavljali, da je časopis bil dobro sprejet. V prvih mesecih smo prejemali tudi pismene pripombe ter predloge, kako oblikovati časopis in o katerih vprašanjih naj pišemo. Interesantno je, da časopis ni bil vpet v utrjevanje takratne ideologije in samoupravljanja, nasprotno, v časopisu so se pojavljali kritični članki o samoupravljanju, zlasti pa o nujnosti racionalizacije in deregulacije v sferi samoupravljanja. Število naročnikov se je stalno povečevalo, tako da je bilo že po enem letu izhajanja 2000 stalnih naročnikov, nato pa je rahlo naraščalo, brez večjih oscilacij in se je število naročnikov ustavilo na današnjih cca. 3250, kar je za slovenske razmere dokaj visoka številka. Zadovoljni smo bili tudi s številom avtorjev, ki so se začeli pojavljati na straneh časopisa. Velika vrsta mladih, takrat še širši strokovni javnosti neznanih pravnikov, je začelo v časopis pisati različne prispevke. Uredništvo je s posebno skrbnostjo posvečalo pozornost prav novim mladim avtorjem. V vsakem letniku je sodelovalo preko 100 avtorjev, pri čemer pa ne smemo prezreti, da so se kot avtorji pojavljali tudi ugledni profesorji in akademiki, kot so dr. Cigoj, dr. Finžgar, dr. Kiovsky, dr.Pretner in drugi. Tudi ugledni sodniki so se začeli pojavljati na straneh časopisa, da posebej ne omenjam mladih pravnikov iz gospodarskih organizacij, ki so se pozneje razvili v danes že znane strokovne publiciste. Na sejah uredniškega odbora smo velikokrat diskutirali o novih rubrikah in o temah, ki smo jih samo načeli v PP, pozneje pa so bile predmet obravnave v drugih strokovnih časopisih, pa tudi v dnevnem tisku.
Tako je pozneje uvedena rubrika Razmišljanja o predpisih, Pozabljena latinščina še vedno vzbuja pozornost, poročila iz pravniških društev so tudi bila zanimiva za širšo javnost. Časopis se je prvi začel ukvarjati s problematiko informatike na področju prava z izdajo posebne priloge Informatika in pravo. Aktualna sodna praksa je bila vedno prisotna na straneh časopisa, pa tudi prikazi novih knjig in publikacij, ki so pomagali pravnikom, da zvedo kaj se novega dogaja na strokovnem publicističnem področju. V časopisu je bilo nekaj interesantnih polemik, npr. s področja delovnega prava, o posameznih samoupravnih aktih, nomotehniki[3] in podobno. V preteklih letih je v časopisu vrsta zapisov o vlogi pravnika, o njegovem delu, o problemih s katerimi se zlasti srečujejo pravniki v gospodarstvu. Posebej pa je potrebno omeniti, da je Pravna praksa med prvimi časopisi injicirala in pozneje objavila tudi Kodeks profesionalne etike pravnikov v gospodarstvu ter Kodeks etike sodnikov za prekrške in podobno.
V arhivu imam še ohranjeno poročilo takratnega in angažiranega urednika, g. Dušana Skoka, ki je po enem letu izhajanja časopisa na uredniškem odboru poročal o svojem delu in o uspehu časopisa. Že takrat je ugotovil, da je bila odločitev za izdajo takšne publikacije upravičena in da jo praksa potrebuje. Takšno ugotovitev je sprejel po enem letu izhajanja časopisa tudi izdajateljski svet, ki je dal tudi vrsto predlogov za izpopolnitev vsebine, predvsem pa enakomernejše pokrivanje posameznih pravnih področij.
Velika izguba za časopis je bila nagla smrt prvega zelo angažiranega urednika, ki je spodbujal zlasti mlade avtorje, Dušana Skoka.[4]
Če torej gledamo nazaj, smo lahko zadovoljni, saj je časopis v preteklih 35. letih upravičil svoj obstoj, saj je bistveno prispeval k obveščanju pravnikov v Sloveniji v tako zanimivem in vzburljivem obdobju, ki ga nikoli ne bo doživela nobena generacija pravnikov. Časopis je priča velikih družbenoekonomskih sprememb v naši družbi in lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je bil na strani tistih, ki so poskušali tudi v času dogovorne ekonomije vnesti v prakso več kvalitetnejših in pozitivnejših sprememb, ter da je tudi prispeval k sedanjim spremembam. Uredništvo je imelo posluh za tiste, še takrat ne dovolj jasno opredeljene ideje, ki so v poznejših družbeno političnih in ekonomskih spremembah igrale pomembno vlogo. Pravna praksa je bila kritični opazovalec prakse in sočasno spodbujevalec idej o nujnosti sprememb in iskanja novih dimenzij na področju prava na poti v demokratično družbo. Časopis ni izvajal revolucije, vendar je stalno opozarjal, da je pravnik človek, ki mora tudi drugače misliti in biti kritičen do tistih, ki so sicer imeli moč, vendar niso doumeli vloge prava v družbi ali pa so ga tudi zlo uporabljali.
Težko je oceniti vse vidike pozitivnih prispevkov, ki jih je dal časopis v preteklem obdobju.
Za podpisanega osebno je ta časopis največ prispeval k razvoju pravne stroke s tem, da je privabil veliko število mladih pravnikov, ki so prav v tem časopisu začeli s svojo publicistično dejavnostjo. Z druge strani pa se mi zdi posebej pomembno omeniti dejstvo, da je to časopis nas pravnikov, s katerim si med seboj dopisujemo in se obveščamo o različnih problemih in vprašanjih ter sploh kontaktiramo kot člani profesije, ki jo imamo radi. Prijetno je slišati kolege, ki povedo “saj je to objavljeno v Pravni praksi”.
Če se z zadovoljstvom oziramo v preteklost, pa to ne pomeni, da pozabljamo na bodočnost. Časopis verjetno bistveno ne bo spreminjal svoje osnovne usmeritve, vendar pa bo njegova vsebinska naloga bistveno drugačna, kot je bila doslej. Njegova vloga spodbujevalca mora pridobiti na težini v tem smislu, da vsaka številka odpira nove dimenzije razvoja slovenskega prava, utrjevanja prava v demokratični družbi Republike Slovenije ob sočasni kritičnosti praktičnega nespoštovanja prava. Menim, da mora v bodoče časopis posvetiti pozornost tudi »malemu« človeku, njegovim pravicam in njegovemu varstvu pred državo. Podpreti moramo dejstvo, da sta občan in država v pravnem razmerju in da je potrebno, ne samo kot je to bilo pogosto v preteklosti, varovati državo pred občani, temveč zlasti varovati človeka pred državo. Kadar govorim o varstvu človeka, potem mislim na varstvo otroka, na varstvo študenta, na varstvo delavca, na varstvo podjetnika, na varstvo lastnika, kmeta, intelektualca, filozofa in tistega, ki misli drugače. Pravna praksa je zaradi okoliščin, v katerih je nastala in se razvijala, bila vsebinsko usmerjena v varovanje tistih vrednot, ki jih je takratna družba tudi oblikovala, četudi je bila kritična do načina varovanja teh vrednot, vendar se sedaj na obzorju razkrivajo tudi druge vrednote, ki prej niso bile prisotne v naši zavesti ali pa jih nismo smeli varovati s pravom. To pa pomeni, da je pred našim časopisom in vsemi nami, ki želimo, da nas časopis povezuje, spodbuja in kritično opozarja na naše napake, sočasno prispeva k oblikovanju osebnih in družbenih vrednot, ki jih uspešno lahko varujemo s pravom. Časopis naj bi prispeval k temu, da pravna stroka in pravo v naši mladi družbi bistveno prispeva k oblikovanju družbenih odnosov med ljudmi, v katerih pravo ne bo samo temelj, ampak tudi vsebina, ki jo ljudje sprejemajo kot ars equi et boni.
Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti, da vsi ti uspehi ne bi bili možni, če ne bi pri tem sodelovali številni, žal prepuščeni pozabi, prizadevni kolegi pravniki.
Š. Ivanjko
[1] Mlajši generaciji ni znano, da je slovenski Pravnik najstarejši pravni časopis na področju Balkana. Glede na to, da je srbski pravni časopis Anali v bivši Jugoslaviji vseboval opombo, da je najstarejši pravni časopis, sem dolgo časa vodil diskusijo s srbskimi kolegi o tem, da ima časovni primat izhajanja slovenski Pravnik, ne pa Anali.
[2] Socialistična zveza delovnega ljudstva je bila po zakonu pristojna za izdajo vseh časopisov in informativnih glasil.
[3] Nomotehnika je bila takrat neznana veja pravnega izobraževanja. Podpisani sem prvi v Jugoslaviji to materijo predaval na takratni Višji pravni šoli v Mariboru in napisal ustrezni učbenik; IVANJKO, Šime. Izdelava samoupravnih splošnih aktov : osnove nomotehnike, (Zbirka Priročniki, 36). Ljubljana: Univerzum, 1978. IVANJKO, Šime; Nomotehnika – znanost ili vještina. Privreda i pravo, Zagreb, 1986, let. 25, št. 3/4, str. 132-145. IVANJKO, Šime. Nomotehnika in racionalizacija v samoupravni normativni dejavnosti. V: Samoupravno urejanje delovnih razmerij : zbornik referatov. Maribor ; Ljubljana: [S.n.], 1982, str. 5-18.
[4] IVANJKO, Šime. Dušan, hvala ti: v spomin Dušanu Skoku. Pravna praksa, ISSN 0352-0730, 24. nov. 2005, letn. 24, št. 44/45, str. 3-4.