Velika noč je največji krščanski praznik, ko kristjani praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Vernikom pomeni praznik veselja in upanje na večno življenje, saj verujemo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter nam je obljubljeno vstajenje po smrti. Praznik obuja čudovite spomine na naše otroštvo, družinam omogoča skupna družinska srečanja, kulturnim delavcem pa je to priložnost, da ustvarjajo umetniška dela vseh vrst na podlagi velikonočne snovne in nesnovne kulturne dediščine v povezavi s tradicionalnimi običaji in šegami. Politikom pa je to priložnost, da političnim nasprotnikom sežejo v roke in se pogovorijo o skupnih vprašanjih, kako naj pomagajo ljudem, da bi živeli v miru in medsebojnem sožitju.
Razmišljam, kaj ta in drugi verski prazniki ponujajo ateistom in agnostikom, saj ateistično negiranje obstoja Boga ali nevidne višje sile oziroma agnosticistično gledanje, da človeku ni dostopen odgovor o obstoju ali neobstoju Boga, ne pomeni drugega, razen da je to praznik, tako kot ostali neverski prazniki, ko imajo ljudje dela prost dan. Mnogih tudi ne zanima, zakaj so sploh določeni prazniki opredeljeni in kakšen je njihov pomen.
Tudi tistim, ki ne verjamejo v Boga, verski prazniki lahko ponudijo veliko več kot samo dela prost dan, kar ne velja za veliko noč, saj je ta praznik vedno na nedeljo. Verski prazniki so v človeških družbah spodbudili ljudi, da so v preteklosti ustvarili čudovite stvaritve, in jih še vedno ustvarjajo, in zakaj ne bi tudi ateisti uživali v dosežkih, ki so povezani z omenjenimi prazniki. Negiranje obstoja verskih praznikov in njihove vloge v družbi je bilo v času socializma škodljivo in nesmiselno, da ne govorimo posebej o neučinkovitosti ideološke borbe zoper vsega, kar je povezano z religijo. Ob tem pa se tudi socializem ni odrekel vsem čudovitim zgradbam, pesmim, obredom in praznikom, povezanim z vero, razen v trdem boljševističnem obdobju komunizma.
Zanimivo je, da je na naših tleh socialistična oblast in ideologija ustvarjala tako imenovano socialistično moralo, katere vsebina je bila enaka ali pa vsaj zelo podobna moralnim vrednotam in predstavam o dobrem življenju ter kako naj ravnamo z drugimi ljudmi. Dobra moralna pravila nikakor niso zgolj verska zadeva – brez Boga so prav tako koristna in dobra za družbo.
Ni sporno, da nekateri obredi in ideje bogatijo naša življenja. Nič ni narobe, če imamo različne vere, saj med njimi ni velikih razlik glede temeljnih pravil o smislu življenja in medsebojnih odnosih med ljudmi.
Verska praznovanja, kot je velika noč, so pogosto dobrodošla priložnost za srečanje z ljubljenimi, ki danes živijo daleč od primarnih družin, in za njihovo skupno preživljanje kakovostnega časa.
Prazniki spodbujajo občutek skupnosti tudi na druge načine, ki smo jih danes pogosto izgubili. V verskih institucijah – cerkvi, sinagogi ali mošeji – se ljudje zberejo pod enakimi pogoji in se osredotočajo na vprašanja skupnega sožitja.
Na verskih obredih nikomur ni treba skrbeti za socialne ali osebne razlike, saj so na teh srečanjih v ospredju temeljne vrednote medsebojnega življenja. V verskih skupnostih se ljudje ne samo združujejo z isto vero in istim kanonom vrednot, ampak to ljudi tudi zbližuje in kljub različnosti med njimi ustvarja tovarištvo. Praznična srečanja vernih in nevernih ljudi ob verskih praznikih ponuja okolje za medsebojno oprostitev in odpuščanje tistim, ki so jim storili krivico. Prazniki, kot je v krščanstvu velika noč, ustvarjajo ne samo občutka pripadnosti v bogoslužju, temveč prispevajo k miru in koheziji v družbeni skupnosti. Občutek skupnosti daje vernikom varnost in podporo, ki ateistom neredko manjka.
Danes, ko smo pogosto preobremenjeni z veliko svobodo, ki jo imamo, in smo posledično pogosto preveč egoistični, nas verski prazniki opominjajo na zdrava pravila o sobivanju z drugimi ljudmi.
V smislu navedenih vrednot praznika velike noči vsem čestitam z željo, da poglobimo ljubezen do svojih najbližjih in oplemenitimo odnos do sočloveka, verujočim pa tudi, da utrdijo svoje upanje na večno življenje …
Šime Ivanjko