V dejstvu, da je France Prešeren največji slovenski pesnik, ob tem pa je bil po poklicu tudi pravnik, smo pravniki ponosni na njegovo pesništvo, ne verjamem pa, da so ljubitelji njegove umetnosti pesništva ponosni na to, da je bil pravnik. V študij prava je pesnik vlagal ogromno časa in napora, genialnost ustvarjanja pesmi pa mu je bila dana z rojstvom kot darilo narave. Zanimivo je, da je v času življenja imel težave s prepoznavanjem njegovega daru pesnikovanja, kot tudi z njegovim znanjem o pravu.
Nesporno pa je, da ni ostal v zgodovinskem spominu zaradi svojega pravniškega dela temveč zaradi njegovih pesniških stvaritev.
Ni zaslediti veliko objav o tem, kako je študij prava in Prešernovo poklicno delo vplivalo na njegov pesniški genij. Iz razprave »O pesniku Prešernu kakor pravniku«, objavljene v Slovenskem pravniku – glasilu društva “Pravnik” v Ljubljani v št. 7/1896, je mogoče sklepati, da so pravniki že zgodaj prepoznali v Prešernovem pesniškem opusu vzajemno povezanost njegovega pesništva in obremenjenosti s pravom oziroma s prizadevanjem, da bi mu takratna oblast dovolila opravljati odvetniški poklic. Šele njegov šesti poskus pridobitve dovoljenja za opravljanje samostojnega odvetništva je bil uspešen.
Nekateri menijo, da je bolečino, povzročeno s težavami okoli svojega poklica pravnika poskušal izraziti v pesmi »Pevcu« z besedami:
»Kdo zná
noč temno razjásnit, ki tare duha!
Kdo vé
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dné!
Kdo učí
izbrisat ‘s spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzét spred oči
praznôti ubežáti, ki zdánje
morí!”
Sicer pa je mogoče v pesniških delih najti določene vsebine, ki jih je mogoče povezati s pravom in pravniškim poklicem.
Dela Franceta Prešerna izražajo številne vrednote, ki so blizu prava, če že ne njegova vsebina. Pravo in pravniki so po naravi stvari namenjeni ohranjanju in utrjevanju domoljubja tj. domovine in naroda ter kulture in jezika. Pravo naj bi primarno zagotavljalo človekovo svobodo, ki je bila kot temeljna vrednota spoznana že leta 1215 v Magna carta libertatum. Svoboda človeku daje tudi pravico kritike oblastnih organov in države v smislu institucij, ki vodijo državo.
Vse te vrline najdemo v Prešernovih pesmih. Prešeren je bil goreč domoljub in v svojih delih je izrazil globoko ljubezen do slovenskega naroda, kulture in jezika. Njegove pesmi so pogosto slavile lepoto slovenske pokrajine in izražale močno pripadnost domovini.
Bil je zaveden zagovornik svobode in neodvisnosti. V svojih delih je kritiziral politično in družbeno nadvlado ter se zavzemal za svobodo izražanja.
Prešeren je bil kritičen do družbenih nepravičnosti in neenakosti. V svojih delih se je pogosto dotikal socialnih tem in izpostavljal krivice, ki so jih doživljali revni in nepoučeni.
Ljubezen in romantika, ki je prisotna v njegovih delih, je splošna človeška vrednota, ki je posebej izražena pri občutljivih ljudeh v razmerju do drugih. Podobno to čutijo praviloma tudi pravniki, ki pri svojem delu pogosto srečujejo odtujenost človeških vrlin, kot je čustvenost in čuječnost v medčloveških odnosih. Kritika družbenih razmer je naravna lastnost pesnikov, pri pravnikih pa je to žal bolj izjema.
Skupno za pesnike – pravnike je iskanje olajšanja od zahtevnega poklicnega okolja v pisanju poezije, ki jim služi kot sprostitev in izraz čustev. S pisanjem pesmi lahko pravniki izražajo svoje misli, občutke in izkušnje na oseben način, brez strogih pravnih pravil in predpisov. Pesniško ustvarjanje omogoča pravnikom, da se osredotočijo na ustvarjalnost in izražanje sebe ter najdejo izhod za svoje čustveno breme. Tudi branje poezije predstavlja pravnikom in pesnikom odmik od zahtevnega delovnega okolja in pomaga najti notranji mir, navdih in perspektivo izven težko rešljivih družbenih vprašanj.
V mnogih primerih predstavlja poezija za pravnike beg od poklicnih težav in omogoča izražanje čustev na drugačen način. V pravu se pravniki pogosto srečujejo s kompleksnimi pravnimi vprašanji, z zahtevnimi strankami ter visokimi pričakovanji, in podobno kot občutljive pesniške duše čutijo težave v življenju. Razlika je le v tem, da pesniki v takšnih situacijah ne bežijo v svet prava, kot pravniki bežijo v svet poezije.
Poezija lahko pravnikom omogoča tudi izraziti svojo empatijo in sočutje do strank ter se povezati z njihovimi čustvi na globlji ravni, kar jih spodbuja, da v grobosti vsakdanjega življenja, ki jo srečujejo pri svojem delu, lahko sledijo čuječnosti za človeka v težavah.
Š.Ivanjko