Opravičilo – da ali ne in na kakšen način?

Pred dnevi sem na Facebooku opisal dogodek mojega razgovora z medicinsko sestro in ob njeni izjavi, da me vpiše v čakalno vrsto za termin po dveh letih, sem pripomnil, da bom lahko takrat že na pokopališču …

Ker je takoj zaprla okence, sem menil, da je moja pripomba bila neprimerna in sem se v objavi tega dogodka neznani prijazni sestri opravičil. Nekateri so mi sporočili, da opravičilo ni bilo potrebno, ker sem opozoril na dejansko (potencialno) možnost.

Osebno imam in sem imel z opravičili precej opravka (prvič, 7 let sem vodil spor zoper obveščevalno službo RS zaradi izmišljenega konstrukta, ki mi je veliko škodoval, in sem dobil javno opravičilo države; drugič, že 25 let pričakujem opravičilo Ministrstva za finance, ki je po hitrem postopku podtaknilo Državnemu zboru pod imenom mojega osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij (izdelanega po naročilu Ministrstva za drobno gospodarstvo) bistveno drugo vsebino in s tem oškodovalo več deset tisoč slovenskih občanov.

Razmišljam, čemu opravičilo, če ni iskreno, kar se pogosto dogaja v vsakodnevnem življenju, in kaj sami pričakujemo od opravičila, kaj je pravo opravičilo in ali se preveč oziroma premalo opravičujemo.

Nesporno je, da so opravičila osrednji vidik našega sobivanja. Že v otroštvu starši učijo, da se njihovi otroci opravičijo. Pogosto slišimo starše: »Reci, da ti je žal.”

Zdi se, da je to preprost način, da se vključimo v družbene norme naše družbe, zlasti pri reševanju konfliktov. Brez pristnega razumevanja opravičilo hitro postane prazna fraza.

Iskreno opravičilo je vedno treba ceniti, ker gre pri tem za moralne in družbene vrednote.

A na žalost stvari pogosto delujejo drugače. Mnogi uporabljajo besedo »oprosti« kot mašilo za situacijo, v kateri ne vedo, kaj povedati.

Opravičevanje je pomembno, ko smo nekoga prizadeli ali naredili napako, povzročili neprijetnosti ali kršili dogovor, vendar pretirano opravičevanje lahko zmanjša našo samozavest ali ustvari vtis, da smo preveč negotovi. Pomembno je najti ravnotežje – biti vljuden in spoštljiv, a hkrati samozavesten in odločen zatrjuje avtorica Tara- Luise Vitwer zanimive knjige Sorry, aber… (Blinkist).

Opravičilo je pomembno za obnovo zaupanja, prevzem odgovornosti in izražanje spoštovanja do drugega. Iskreno opravičilo lahko razbremeni napetost, prepreči nadaljnje konflikte ali omogoči spravo po nesporazumu. To je tudi korak k osebni rasti in boljši komunikaciji z drugimi.

Pomembno je, da je opravičilo iskreno, izrečeno ob pravem času in, kar je posebej pomembno, da beseda »oprosti« vsebuje tudi razumevanje, kaj smo storili narobe in kako je to vplivalo na drugo osebo.

Ko se storilec kaznivega dejanja formalno opravičuje z namenom znižanja kazni, vendar brez iskrenega obžalovanja, se to pogosto dojema kot manipulativno dejanje, katerega cilj je doseči ugodnosti v kazenskem postopku, ne pa dejanske spremembe vedenja ali obžalovanje.

Ugotavljanje, ali je opravičilo iskreno, je lahko izziv, saj temelji na več dejavnikih, kot so ton glasu, vedenje in okoliščine. Ljudje imajo različne načine izražanja obžalovanja, vendar so iskrena opravičila običajno zaznamovana s pristnim priznanjem napake, empatijo do osebe, ki je bila prizadeta, in zavezanostjo k spremembi.

Opravičilo vsebuje priznanje lastne napake, brez izgovorov ali prelaganja krivde, poskusov zmanjševanja teže dogodka ali opravičevanja vedenja z uporabo “ampak«. Pri tem je pomembno, da je opravičilo povedano z izražanjem obžalovanja in empatije, s pripravljenostjo na popravo škode in dejanske spremembe. Iskreno opravičilo prihaja iz lastne pobude storilca, ne pa zgolj zaradi zunanjega pritiska (npr. da se izogne posledicam).

Neiskreno opravičilo je mogoče prepoznati, če je izrečeno mehanično, brez čustev, ali z izbranimi formalnimi frazami in če je izrečeno zaradi pritiska drugih, pravnih posledic ali družbenih norm. Če storilec po opravičilu ponovno stori enako dejanje, je bilo opravičilo najverjetneje neiskreno.

Skratka, na zastavljeno vprašanje v naslovu je odgovor jasen: ni se treba opravičevati samo zato, ker to pričakujejo drugi; ne more se nekoga prisiliti, da se opraviči, in tudi ni treba sprejeti opravičila, če ni iskreno.

Skratka, na zastavljeno vprašanje v naslovu je odgovor jasen: ni se treba opravičevati samo zato, ker to pričakujejo drugi; ne more se nekoga prisiliti, da se opraviči, in tudi ni treba sprejeti opravičila, če ni iskreno.