Temeljno ustavno načelo svobodne gospodarske pobude temelji na izhodišču, ki ni sporno, vsaj ne v zahodni civilizaciji, da ima človek željo imeti – amor habendi, kot so to opredelili Rimljani, konkretno Cicero. To je ljubezen do premoženja, ki ga posameznik ima, oziroma ga želi pridobiti. To je tudi klasični motiv podjetništva v preteklosti, ki ga varuje tudi zakonodaja o spoštovanju lastninske pravice. Ta amor habendi obstoja predvsem v času izgradnje gospodarskega sistema, pri ti. Bau generacijah. Z vidika naših razmer je bil amor habendi zlasti prisoten (in je še vedno) v tranzicijskih državah, po odpravi družbene lastnine in v socializmu jasno opredeljene prepovedi uveljavljanja načela amor habendi. Prav ta ljubezen do premoženja je, po odpravi socializma, pognala vrsto ljudi v sfero podjetništva, za katerega niso bili usposobljeni, pa tudi družbeno okolje ni bilo prijazno do te, naenkrat zelo poudarjene želje, ki pa je bila 57 let praktično prepovedana in moralno negativno ocenjevana. Tudi socializem je priznaval amor habendi, vendar v zelo omejeni obliki, glede na to, da je bila zasebna lastnina na produkcijskih sredstvih – nepremičnine in podobno, omejena. Posameznikom se je priznavala samo pravica do uporabe produkcijskih sredstev, ne pa tudi pravica do lastninskega razmerja med ljudmi do stvari.
Naravni zakon in naravno pravo nikoli ni dvomilo v obstoj potrebe človeka, da izrazi svojo voljo za pridobivanje premoženja. Tisto, kar danes postaja sporno, ali pa se pojavlja na obzorju kot evolutivna sprememba, je, da amor habendi počasi izginja iz zavesti posameznika in se spreminja v amor creativus, to je v željo ustvariti nekaj, vendar ne v obliki premoženja, temveč prispevati h kvaliteti življenja, ki pa se lahko ustvari le s pridobljenim premoženjem. Seveda zakonodajalec to še vedno ni vzel v fokus svojega razmišljanja, vendar je nesporno dejstvo, da posamezniku kreativcu ni toliko bistvena plača, ki je osnovna podlaga za pridobitev premoženja, temveč možnost njegovega izraza na področju ustvarjalnosti, kreativnosti, prepoznavnosti in podobno.
O tem je tekla beseda tudi v Portorožu, na okrogli mizi glede problematike zlouporabe poslovnih pooblastil in zaupanja, kjer smo udeleženci ugotovili, da v osnovi niti sodna praksa niti sociologija, še manj pa pravo in pravosodje v konkretnih primerih ne upošteva in ne nudi kazenskopravne zaščite gospodarskim subjektom, da varujejo to novo dobrino, oziroma to novo vrednost, ali pa nov način delovanja na področju gospodarstva.
Še vedno smo praktično ujetniki amora habendi, namesto, da bi se poskušali zavedati, da se amor habendi spreminja v amor creativus.
prof. dr. Šime Ivanjko