Vsaka generacija ljudi ima, po naravi stvari, pravico do svoje sedanjosti, ki naj bi jo izkoristila za svoje kvalitetno življenje. Pri tem je poklicana, da v danih okoliščinah optimizira življenje posameznika in skupnosti in da na ta način tudi gradi zasnove bodočnosti za prihodnje rodove. Nihče ne sme omejiti svojega življenja in življenja skupnosti v sedanjosti in ga podrediti le bodočnosti, kot je bilo storjeno naši generaciji, ki je bila prisiljena k odrekanju duhovnega in materialno bogatega življenja v času svojega aktivnega osebnega in poklicnega življenja. Naši generaciji je bila obljubljena čudovita bodočnost, in smo vanjo tudi verjeli, ki pa se je vedno odmikala v nedogled. »Sedanjost« naše generacije se je izkoriščala v imenu in na račun ne samo bodočega temveč tudi preteklega časa, ki je odseval v izkrivljenem ogledalu marksizma, pri čemer ni pomagal niti inovacijski poskus jugoslovanske variante socializma.
Našo generacijo je impregnirala univerzalna dimenzija oblikovanja osnov bodočnosti, prežeta s prevladovanjem človečnosti, da ne govorimo tudi odvzemom vsega božjega oziroma naravnega, z značilnim prekinjanjem avtentične preteklosti ter zunanjim obvladovanjem človeka kot posameznika in naroda.
V obdobju aktivnega življenja naše generacije je bil izgubljen koordinatni sistem, za katerega je značilna obljuba oziroma pričakovanje sijajne bodočnosti, s tem da od tako utesnjene bodočnosti naša generacija nima nobene koristi; nasprotno, v srečanju z mlajšo generacijo doživljamo občutek, da smo poraženci, ker smo sledili preživelim izvotljenim konceptom. V tem trenutku smo prisiljeni živeti v postopku bolečega ozaveščanja o drugačni preteklosti in izgubljeni pričakovani bodočnosti.
Naš čas je bil uničen in tudi plačan z visoko ceno z omejenimi pravicami do življenja, vendar želimo sporočiti sedanji generaciji, ki hiti proti svoji bodočnosti, da so dane, tudi z zaslugami naše generacije in naše navajene ter prisiljene potrpežljivosti, nove možnosti, da je življenje v sedanjosti pomembnejše od domnevnih višjih bodočih ali preteklih ciljev, ki omejujejo pravico živeti v vsej razsežnosti človeškega življenja.
Obljube o lepši bodočnosti tako imenovanih sedanjih velikih ljudi iz sveta politike so zelo podobne danim obljubam naši generaciji o iluziji velikih korakov vstopanja v bodočnost, ki v osnovi onesrečujejo male ljudi, ki se zavedajo možnosti malih korakov v njihovem realnem svetu. Veliki koraki so možni le v svetu obljub, projektov, sanj in ideologije, v katerih ni prostora za malega človeka, ki ceni svoje neponovljivo človeško dostojanstvo v vsakodnevnem, s skrbjo izpolnjenem življenju za preživetje sebe in svoje družine …
Š. Ivanjko