V času študija moje generacije, ki je v visokem odstotku študirala ob delu, smo se kot študentje vedno spraševali, »če bomo diplomirali«. Danes študenti praviloma razmišljajo o tem, kako bodo uspešni, »ko bodo diplomirali«. Znano je, da je eden od glavnih problemov generacij študentov v socializmu bilo vprašanje dokončanja študija, ker so bili pogoji študija, zlasti ob delu, zelo težavni, saj ni bilo študijske literature, izrednim študentom ni bilo dano poslušati predavanj, in ni bilo dosegljivih znanj, kot je to danes, ko so možnosti za pridobivanje znanja na razpolago vsakemu, če le ima malo volje. Današnji pogoji študija so neprimerljivi s tistimi v času študiranja moje generacije.
Iz obdobja mojega aktivnega pedagoškega dela po družbenih spremembah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se spomnim, da so študentje mnogokrat želeli izvedeti, kako uspeti v življenju. V času socializma teh vprašanj o uspešnosti ni bilo, saj se je vedelo, kako je bilo takrat mogoče biti »uspešen« oziroma kako postati član takratne družbene elite. Rdeča knjižica je bila marsikje bolj pomembna kot diploma.
Po osamosvojitvi države so se aspiracije študentov za »boljše življenje« bistveno povečale, zlasti na področju podjetništva, dokler ni v obdobju 1999 – 2011 ledeni pravni mraz kaznovalnega in maščevalnega brisanja podjetij iz sodnega registra spravil več deset tisoč podjetnikov na beraško palico.
V pogovorih s študenti o uspešnosti poklicnega in osebnega življenja sem vedno poudaril, da ne vem, kaj pomeni biti uspešen v življenju. Predlagal sem, da se pogovarjamo o tem, kako biti zadovoljen, zlasti s poklicnim življenjem. Ker sem predaval raznim skupinam študentov (različnih študijskih programov), mi je ostalo v spominu, da so študenti prava sanjali o visokih družbenih funkcijah v pravosodju in o uspešnih medijsko in družbeno zanimivih sodnih postopkih. Zanimivo, da je funkcija državnega tožilstva bila zanimiva zlasti za študentke, češ da bi lahko v tej funkciji popravljale krivice, ki so bile storjene malemu človeku. Študenti ekonomije so bili navdušeni nad svobodo v podjetništvu, prepričani da bodo zagotovo “lastniki« velikih podjetij. Študenti tehničnih ved so se zamišljali kot uspešne izumitelje tehničnih rešitev. Pravnikom sem le omenjal, da za njih ni predvidene Nobelove nagrade, kot je za tehnike in ekonomiste, ker na področju prava ni novih izumov. Danes pa ugotavljam, da sem bil v zmoti glede pravniških izumov, saj so prav pravniki, tudi moji bivši študentje, skupaj s politiki, izumili v slovenskem pravu posebni pravni izum brisanja fizičnih oseb iz registra prebivalcev, pravnih oseb iz sodnega registra, imetnikov hranilnih vlog pri bankah, delničarjev finančnih institucij idr. Omenjenih izumov, na žalost pravnih izumiteljev, ni priznala nobena država v svetu in jih ni patentirala …
Iz mojih zapisov pa ugotavljam, da sem študentom poskušal prenesti ideje o uspešnem poklicnem življenju (berite: o zadovoljstvu opravljanja poklica), povzete iz razne literature, ker osebnih izkušenj nisem imel.
Pri tem sem primarno poudaril, da je mogoče uresničiti poklicne sanje o »velikem metu«, če trajno izgrajujejo svojo osebnost, ki je osnova za večjo rast v osebnem zadovoljstvu in za »uspeh« v poklicu. Gre za osebno rast, ki je vseživljenjski proces, katerega vsebina se spremeni ob trajnem učenju in lastni disciplini. Pri tem je pomembno razvijati zanimanje za pridobivanje znanja v zvezi z družbenim, čustvenim in duhovnim razvojem, ker je to pogoj za zadovoljno in polno življenje. Samo tisti, ki razvijejo svojo osebnost in spretnosti, so sposobni razmišljati širše in dvigniti svoj poslovni model na višjo raven z inovativnimi idejami.
Uspešen samorazvoj je mogoče udejanjati s samozavedanjem, kar pomeni, da si mora vsak sam jasno povedati, kaj ga dela posebnega in kakšne so njegove prednosti in slabosti. Ob samozavedanju se oblikuje samozavest s povratnimi informacijami neposrednega ožjega družbenega okolja (zaupnikov, nadrejenih in sodelavcev) o sposobnostih, da se obvladajo poklicni in življenjski izzivi. Le samozavesten človek je lahko pomirjen sam s seboj in mu drugi zaupajo.
Rezultat samozavedanja in samozavesti je osebna odgovornost za svoja dejanja in sposobnost ustreznega odziva na dogodke, ki niso osebna krivda.
Omenjene lastnosti pa je mogoče pridobiti le z osebno disciplino obvladovanja strahu pred novimi cilji in spremembami, zlasti pa se ne sme dovoliti strahu pred izstopom iz sfere samozadostnosti in udobja.
Obstoj samozavedanja in samozavesti nista veliko vredna, če človek ne razvije potrebe po samoučinkovitosti, kar pomeni notranje prepričanje, da lahko z lastnimi sredstvi obvlada tudi težje naloge.
To so preizkušene metode, ki samodejno pripeljejo do samoodločbe, kar pomeni preusmerjanje težišča svoje samoučinkovitosti iz sebe na zunanji svet.
Končna ugotovitev omenjenih razgovorov s študenti je bila, da je za zadovoljstvo v osebnem življenju in za poklicni uspeh nujno delati na sebi in sproti razširjati svoje obzorje. Zaupati je treba vase in biti vedno pripravljen na izmenjavo znanj in izkušenj z drugimi, upoštevajoč moralna in etična načela o spoštovanju človekovega dostojanstva in z zavedanjem odgovornosti do sebe in družbenega ter naravnega okolja.
Uresničevanje teh načel v poklicnem življenju je žal ena od najtežjih nalog poklicnega in tudi osebnega življenja.
To je težje kot opraviti izpit iz rimskega prava brez osnovnega znanja latinščine, kot je na koncu omenila neka nadobudna študentka na pravni fakulteti.
Druga študentka pa je dodala, da to ne uspe vedno tudi pri študentih, ki so dobili diplomo summa cum lauda (z največjo pohvalo) …