V letu 2012 so Združeni narodi razglasili današnji dan, 20. marec, za mednarodni dan sreče. Večletne raziskave so ugotovile, da se sreča posameznika skriva v razmerjih z drugimi okoli nas. Evropske raziskave o sreči Evropejcev kažejo, da so narodi na severu Evrope bistveno bolj srečni kot na jugu. Na lestvici sreče od 1 (najmanj) do 10 (najbolj) srečni je povprečna ocena sreče evropskega človeka 7,33.
Na podlagi poročila Združenih narodov, objavljenega 18. marca tega leta, je Slovenija med 146 državami zasedla 22. mesto, kar pomeni, da še vedno obstaja veliko možnosti, da vsak od nas z ustreznimi popravki v življenju lahko še prispeva k svoji sreči in sreči drugega …
Nekje sem prebral, da letalo leti neposredno po svoji programirani poti do cilja manj kot 10 odstotkov predvidenega časa. Če to prav razumem kot laik, za letalsko potovanje pomeni, da mora pilot med letom prilagajati letalo na njegovi poti, da na koncu konča na ciljnem letališču. Če bi se letalo na začetku potovanja oddaljilo od svoje smeri vsaj za eno stopinjo in če pilot ne bi naredil teh popravkov tečaja, bi bilo lahko ob koncu leta od želenega cilja oddaljeno na stotine, če ne na tisoče milj!
Ta podatek in opisano dejstvo popravljanja usmeritve letala me spominja na človekovo popravljanje svojega potovanja skozi življenje proti temeljnemu cilju – biti boljši in srečnejši človek kot posameznik in kot član družbene skupnosti. Podobno kot letalo tudi človek in družbena skupnost pogosto zaideta s poti. Vsak od nas ima svojega pilota, ki bi naj popravljal našo usmeritev proti cilju življenja, in enako ima tudi družba kot celota voditelje, ki so poklicani popravljati smernice družbenega življenja in razvoja.
Pri posamezniku je pilot njegova vest in njegova sposobnost razmišljanja o prehojeni poti in poti, ki ga vodi do osebne rasti v smislu najboljšega človekovega jaza. Pri družbi pa je to oblast, ki podobno kot vest pri človeku usmerja in popravlja družbo, če zaide s poti.
Zanimivo je, da se človek dokaj hitro zaveda nujnosti popravkov, vendar pa nima dovolj moči in volje za popravke. Podobno oblastni voditelji pogosto nimajo volje, da bi poravnali poti, ki vodijo k večjemu sožitju ljudi v družbi. Pobude za popravke prihajajo instinktivno od znotraj človeka, podobno kot pobude oblastnikom v družbi vzniknejo od znotraj same družbe oziroma ljudi. Spremembe smeri življenja ljudi v družbi s strani voditeljev, v nasprotju z notranjimi instinktivnimi reakcijami ljudi, praviloma niso uspešne ali pa so samo navidezne in vedno le delne. Iz preteklosti so nam znane številne tako imenovane velike družbene reforme, ki niso bile nikoli v celoti uresničene, ker so bile zamišljene in vodene brez notranjega pristanka ljudi. Prirojeni instinkti nam in drugim pomagajo doseči najboljšo različico sebe in videti druge ljudi takšne, kakršni so, onstran kakršnih koli sodb in predsodkov, ki bi jih morda imeli do njih. Oblast v družbi pa ne želi postati najboljša različica sebe, ker vedno izvaja in spodbuja samo tiste »popravke«, za katere meni, da se z njimi odpravljajo napake prejšnjih garnitur.
Posameznik se zaveda, da se je treba vrniti k sebi, se povezati z drugimi in premagati nevidne verige, ki mu jih vsiljuje družba in tisti, ki jo vodjo.
Popravljanje naj bi bilo usmerjeno, kakor za posameznika tako tudi za oblast, da se vsi skupaj naučimo biti ljudje, videti svoje soljudi in osvoboditi tiste okoli sebe od vsiljivosti in našega mnenja, kaj je zanje dobro.
Pri tem pa moramo biti pozorni na naša notranja instinktivna opozorila, da tudi naši «piloti«, kot so lastna vest in poštenost ter razumnost oblastnih voditeljev, lahko kdaj pa kdaj spregledajo, kdaj je treba popravljati odstopanja od temeljnih ciljev naše poti – biti srečen in osrečevati druge …
š. Ivanjkol