Pravilno bi se reklo v puščavi, vendar pred 27. leti nismo bili takšnega mnenja. Polni zanosa smo prevzeli odgovornost za pravno državo in verjeli, kako smo sposobni zagotoviti naši lepi, samostojni deželi vladavino prava.
Izobraženi na napačno postavljenih temeljih smo hiteli, kot samouki, graditi nov pravni sistem, v katerega smo vgrajevali veliko starega materiala, ki se je hitro sesuval in nam ogrožal potek gradnje.
Zaradi okostenelega znanja, ki je bilo pod močnim vplivom prejšnjega režima, smo počasi izgubili samozavest ter hrabrost nastopati kot pokončni pravniki.
Brez pomislekov smo sledili našim političnim voditeljem in gradili pravno stavbo po njihovih vzorih, kljub temu, da smo se zavedali, da je to napaka in da njihovi nasveti niso sprejemljivi z vidika našega pojmovanja vsebine in vloge prava v družbi kot ars aequi et boni.
Uporabili so nas le kot sredstvo za dosego svojih hudo spornih ciljev in ob najmanjšem potresu stavbe, grajene po njihovih projektih, s prstom kazali na nas, kot slabega izvajalca.
Strinjam se, da smo bili kot izvajalci gradnje pravne, visoke stavbe preveč poslušni, preveč boječi, da bi povedali glasno svoje nestrinjanje z njihovimi navodili, oziroma diktati. Umikali smo se na obrobje in razpravljali med seboj o tem, kako bomo pobirali mrvice z njihove bogate mize, vedno v strahu, da nas ne bodo sploh opazili, ko smo tu za njih in jim poslušno sledimo. Iz naše sredine smo izločali vsakega, ki je povzdignil glas nestrinjanja.
Drage kolegice in cenjeni kolegi;
Pred nami je veliko tradicionalno pravniško srečanje. Na dnevnem redu žal ni vprašanj o vlogi prava in pravne stroke ter mnenj o stanju v pravosodju, čeprav so ta vprašanja v ospredju dnevne politike in družbene diskusije.
Osebno sem, v preteklih letih, sicer imel možnost sodelovati v organih institucionalnih oblik združevanja pravnikov in sem leta in leta vztrajno, vendar neuspešno, želel injicirati idejo, da institucionalna združenja pravnikov opozorijo oblast in družbo na nesprejemljivost določenih odločitev, ki so se izkazale za sporne in škodljive.
Danes se mi pravniki ne bi sramovali pravnih težkih napak, če bi v preteklosti dvignili glas in javnosti sporočili, da se ne strinjamo z ustanovitvijo navadne banke z ustavnim zakonom, da ni civilizacijsko odreči varčevalcem pravice do njihovih prihrankov, da so tudi državljani drugih republik v skupni bivši državi ljudje, ki imajo določene pravice, da ne more administracija izvršne oblasti delničarjem odvzeti statusa delničarja in vrsto drugih dejstev ter pojavov v družbi.
Če bo veliki senat ESČP odločil, da je Zakon o finančnem poslovanju iz 1999. leta napaka, smo za to odgovorni le pravniki in samo pravniki.
Govoril sem s kolegi, da bi o tem, sicer samoiniciativno, spregovoril na našem letošnjem srečanju, vendar mi je bilo sporočeno, da to ne bi bilo zaželjeno.
V želji, da bi misel ‘salvi et anima mea’ posredoval vsaj delu pravniške populacije, sem za to uporabil meni dostopen medij.
Šime Ivanjko
Prikazna slika: Freepik