Če starejši gledamo svojo prehojeno življenjsko pot, ne moremo mimo dejstva ali občutka, da nam v starosti čas poteka hitreje kot v mlajših letih. Skoraj smo prepričani, da v starosti ura nima 6O minut oziroma da leto nima 365 dni. Na nek način je naš čas v starosti stisnjen, skrajšan oziroma hitreje izginja iz našega življenja.
Razumljivo je, da ne drži trditev, da nam čas v starosti poteka hitreje, ker objektivno ura ali minuta vedno trajata enako, pa vendar se sprašujemo, zakaj se nam le zdi, da nam čas hitreje teče.
Psihologi trdijo, da je nekaj realnega v občutku skrajšanja in hitrega teka časa. Eno leto pri dveletnem otroku je ogromno, to je polovica njegovega življenja, eno leto pri 80-letniku je bistveno manj. V mladosti smo bili sposobni zelo hitro opraviti določeno delo ali se odločati, v starosti vse postane počasnejše, in se dejansko zdi, da potrebujemo več časa, da opravimo neko nalogo. Znano je tudi, da ima vsak človek tako imenovano osebno uro, ki je časovno enaka z objektivno uro, vendar pa je subjektivni občutek o času trajanja ene minute, ure ali leta individualen. Gre za občutek merjenja časa. Ta osebni občutek je znan kot fenomen, vendar ga ne znamo razložiti. Povezan je tudi s tem, da nam v starosti vedno primanjkuje časa oziroma nismo toliko pozorni nanj, ker se nam ne dogaja nič novega, kot je to bilo v mladosti, ko se nam je vsak dan dogajalo mnogo novega.
V starosti živimo neko linearno rutino. Pretekli dogodki, tako pozitivni kot negativni, so bolj prisotni v našem spominu. V starejšem obdobju se nam ne dogaja veliko in tudi zato v našem spominu ni veliko tovrstnih dogodkov; zato se nam zdi, da življenje poteka mimo nas v praznem prostoru. To lahko primerjamo s pilotom, ki je upravljanje z avionom prepustil avtopilotu. Tako kot pilot ne doživlja občutka letenja in vodenja letala, tudi mi starejši sicer živimo, vendar se tega pogosto ne zavedamo. Pilota ne zanima, kako in kam letalo leti, ker je prepričan, da avtopilot vodi letalo varno in naravnano v smeri cilja. Podobno se mi starejši obnašamo v razmerju do življenja. Smo prisotni v življenju brez naše volje in brez našega zanimanja oziroma ne posvečamo posebne pozornosti življenju, v katerem živimo. V nas je neredko prisoten občutek življenjske izpraznjenosti, kar pa družbeno okolje še podpira s prisilno odstranitvijo iz aktivnega življenja z upokojitvijo. Izguba smisla in razloga za življenje je zlasti prisotna pri intelektualnih poklicih in posledično lahko pripelje do različnih oblik depresije.
Da bi to preprečili, je nujno, da starejši postanemo bolj pozorni na sedanji trenutek življenja in da poskušamo v njem prepoznati in razločiti vse, kar je lepo, kar nas veseli, osrečuje in nas spodbuja, da z veseljem živimo. Zadržati moramo našo zavest pri sebi oziroma zadržati sebe v sedanjem trenutku in se zavedati, kaj želimo, zakaj in čemu živimo. Osvojiti sebe in se osredotočiti nase je pogoj, brez katerega ne gre. Izključiti moramo življenjskega avtopilota, ki nam ga vsiljuje družbeno okolje, oblast, mediji in žal pogosto tudi naši bližnji.
Ne smemo se bati reprogramirati svojega življenja, upravljati s svojimi emocijami in biti pozorni na notranje signale, ki nas opozarjajo, da smo lahko srečni. Trdijo, da je bistvo obdobja upokojitve odmor in počitek, zato poskusimo dejansko živeti tako, kot da bi bili na dopustu in uživali v razkošju prostega časa.
Š. Ivanjko