Za pravo je znano, da so to zapisana pravila obnašanja ljudi, ki se spreminjajo in izražajo voljo družbene oblastne elite. Pri pravu si ne zastavljamo vprašanja, ali je dobro ali slabo, ker za to nosi odgovornost »zakonodajalec«. Pri etiki in morali nosimo mi sami odgovornost za naša dejanja. Razumeti pojma morale in etike pa ni tako enostavno, saj ju mnogi napačno razumejo, kot da sta sinonima.
Pojma morala in etika sta sicer izpeljana iz latinske besede »mos-ris« (morala), kar pomeni običaj; etika pa izhaja iz grške besede »ethikos« oziroma kar pomeni moralen, značajen, »ethos« pa karakter človeka.
Etika je tudi posebna disciplina filozofije, ki se ukvarja z moralno etičnimi vprašanjih oziroma nauk o dobrem in slabem. .
Med etiko in moralo je vsebinska razlika. Moralna pravila so ustvarjena v družbi s ponavljanjem ravnanj, za katera posameznik in družbeno okolje menita, da so dobra ali slaba. Ta pravila se spreminjajo glede na posamezne večje ali manjše družbene skupnosti in tudi glede na čas. Morala je odvisna od območnih in časovnih dejavnikov v določeni družbi. Zgodovinsko je bila oblikovana tudi pod vplivom verskih običajev in naukov. Preprosto je to praksa v določenih segmentih družbe na področju ugotavljanja, ali so določena dejanja dobra in v skladu s pričakovanjem družbenega okolja ali pa je to z njim v nasprotju. To so nenapisana pravila vedenja in ravnanja, razen če so povzeta v pravo, vendar v tem primeru izgubljajo naravo moralnih pravil.
Etika ali etična pravila so praviloma tudi nezapisana, razen če gre za etične kodekse ali pa zapisana verska načela življenja. So tudi prevzeta v pravo in so prisotna tudi v morali kot neka vrsta življenjske prakse. Etika se ukvarja z vrednotami na obče družbeni ravni. Etična načela ali pravila so praviloma univerzalna in trajna.
K morali in etiki lahko pristopamo tudi kot k enotnemu sistemu pravil za obnašanje v družbi, pri čemer so etična pravila naravnana na varstvo višjih vrednot, ki bi jih lahko opredelili kot idealna in pričakovana, medtem ko so moralna načela praviloma manj »idealna« in so prizemljena bliže posamezniku v konkretni življenjski praksi. Zato v praksi nimamo moralnih kodeksov temveč etične. Moralni kodeksi vsebinsko opisujejo, kako ravnamo, etični kodeksi pa določajo pravila, kako bi naj ravnali. Pravniki poznamo to razliko na področju prava: »de lege lata« (pravo, ki velja) in »de lege ferenda« (ki bi naj veljalo v bodoče).
Študentje so vedno želeli vedeti, kako naj se posameznik odloči, da bo ravnal moralno v praksi, glede na to, da pogosto ni jasnih moralnih načel v obdobjih, ko se morala spreminja zaradi družbenih in tehnoloških tektonskih sprememb v družbi.
Čeprav ni jasnih moralnih kriterijev v sodobni družbi, kaj je moralno pravilno in kaj je slabo, je to mogoče ugotoviti izhajajoč iz konkretnih življenjskih okoliščin ob pomoči razuma oziroma uma v razmerju do vrednote življenja in smrti. Pri vprašanju, ali ravnamo moralno oziroma etično ( v skladu z moralnimi pravili) oziroma nemoralno ( v nasprotju za moralni pravili) ali pa je ravnanje nevtralno z vidika morale ( amoralno) in, bo naša vest vedno jasno opredelila, ali ravnamo dobro ali slabo. Ker je naša odločitev nagnjena k življenju, nam ni težko tega merila uporabiti za oceno, ali je naše dejanje dobro ali slabo. Ko se odločimo za življenje, potem je jasno, na katerih vrednotah lahko gradimo naravni moralni in etični okvir; dobro je vse tisto, kar našemu življenju koristi, in slabo tisto, kar ga ogroža.