Sodobni človek ima neverjetno potrebo in željo, da ubesedi vse, kar mu pride na um. Danes se nudijo tudi možnosti, da se to zapiše in javno objavi. Mnogi nimajo nobenih »zadržkov«, da bi malo premislili, preden povedo nekaj, kar njim samim ali drugim škodi. Mnogim se zgodi, da se v trenutku odzovejo na izzive drugega in rečejo nekaj, za kar se bodo pozneje kesali.
V nemalo primerih bi to pozneje radi preklicali, ko se zavedo, da so res pretiravali in da so s svojo impulzivnostjo povzročili škodo drugemu. Uporaba jezika je zelo odgovorna in se je pogosto ne zavedamo. Bilo bi čudovito, če bi temu neumornemu telesnemu organu dali vsaj toliko odmora kot na primer rokam. O škodljivosti in neprimernosti izgovorjenega je ogromno napisanega, posebej pa v zvezi z umom. Pri južnih sosedih velja znan izrek: »Što na umu, to na drumu.«
Zlasti politiki zavestno ali podzavestno povedo precej več posebej pred TV kamerami. Pri političnih razpravah strankarskih veljakov imamo gledalci občutek, da je njihov namen nastopa le očrnitev nasprotnikov in pojavljanje na TV ekranih. Mediji in družbena omrežja podobno pogosto nastopajo z uporabo gostilniške govorice kot opravljivci, tajni obveščevalci, tožniki, sodniki in razsodniki o medčloveških sporih. Zdi se, kot da se obnašamo enako, kot so se Atenčani v stari Grčiji, ki so glasovali o izgonu državi nevarnega državnika na trgu na lončenih črepinjah (ostrakizem ali črepinjska sodba). Atenčani so glasovali o smrtni kazni za Sokrata, s tem da so mu po smrti v treh mesecih postavili spomenik.
Hitri na jeziku smo zlasti v jezi (lahko pa se vprašamo, kdo se danes na nekaj ali nekoga ne jezi?). Jeza je čustvo, ki se zlahka spremeni v nekontrolirano verbalno nasilje do drugih. V jezi se izrečejo besede sovražnosti, ki pogostno razdirajo prijateljstva, partnerstva, družine in poglabljajo spore med ljudmi. Tudi naknadna opravičila nimajo velikega pomena, so pa seveda potrebna in primerna oblika pomirjenja. Tudi po opravičilu praviloma ni mogoče vzpostavitvi prejšnjega stanja zadovoljstva in sproščenosti v medsebojnih odnosih.
Sestavni del sodobne medčloveške verbalne komunikacije, in s tem slovenskega besedišča, so žaljivke, psovke in kletvice (obscena verba), ki bi naj bile pretežno prevzete iz srbskega, bosanskega in hrvaškega jezika, kar pa je sporno. Gre za besede z žaljivim pomenom, ki glede na moralna pravila naše družbe veljajo za neprimerne in so v nasprotju s kulturo dialoga. (Včeraj so mediji objavili izjavo uglednega univerzitetnega profesorja in politika, ki je javno uporabil res neprimerno žaljivko za znano političarko.)
Uporaba žaljivk je v določenih primerih tudi predmet kaznivega dejanja. V vseh zgodovinskih obdobjih in družbenih okoljih je bila nezaželena in danes nima mesta v kulturnem javnem dialogu. V določenih primerih pa je žaljivka celo pravno sankcionirana s kazenskim zakonikom. Psovka je vrsta žaljivke, ki se nanaša na konkretno osebo. Gre za glasno izrečeno željo govorca, da drugega razžali, poniža ali osramoti, obsodi ali pa izrazi prezir. Praviloma je psovka izrečena v jezi, ob uporabi žaljivih, posmehljivih izrazov o anatomskih delih, telesnih izločkih, imenih živali ali obsojanja vrednih dejanjih. Bistveno za psovko je, da se nanaša na konkretno osebo in na časovno opredeljen trenutek.
Kletvice so bolj grobe od psovk. Izrečene so v obliki vzklikov, praviloma v jezi, in za razliko od psovk se z njimi izreka zlonamernost in slabe želje. Povezane so praviloma z bogom, višjimi silami in osebami ter stvarmi, ki niso v neposredni bližini govorca. Kletvice so uveljavljene v obliki besednih zvez.
Uporaba prostaških besed in nekulturnih gest, ki jih slišimo in vidimo v vsakodnevnem življenju, presega človekov zdrav razum. Zasvojenost s tovrstnim načinom komuniciranja, katerega se človek ne zaveda in nastopa nenadzorovano, se šteje kot bolezen Coprolalia, katera označuje stanje, ki ga strokovnjaki opredeljujejo kot »govor s človekom kot s psom«.
Tudi pravniki smo v spornih razmerjih veliko prehitri na jeziku, zlasti če želimo pri sodniku ustvariti slabo mnenje o nasprotni stranki. Kolikokrat mora sodnik opomniti stranko ali odvetnika, da izgovorjeno ni primerno za sodno dvorano ali pa je nepomembno za spor.
Nizko kulturo govora je moč slišati zlasti, kadar se razpravlja o ljudeh iz drugih držav ali o pripadnikih drugih ver in narodnosti, zlasti migrantih, ali o političnih nasprotnikih.
Vsi bi morali skrbeti za omikan govor tudi s tem, da se medsebojno opozarjamo o neprimernem načinu komuniciranja. Zlasti to velja na družbenem omrežju, kjer lahko vedno opozarjamo na pravila lepega obnašanja v najširšem pomenu besede. Na nestrpno retoriko javnih oseb in politično korektnost bi morali biti pozorni tako mediji kot javnost. Medijem, ki so pogosto prepoznavni po agresivnih posegih v zasebno življenje in po vokabularju, ki ga uporabljajo, pa je najprimernejše opozorilo bojkotiranje njihovih medijskih ponudb. Zlasti smo dolžni ne samo opozarjati na zaznavanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti do drugačnih, temveč tudi v skladu s predpisi predlagati ukrepanje za to pristojnih organov.
Ne smemo tudi pozabiti, da je kulturna zavest in izražanje osma ključna kompetenca v priporočilu o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske unije sprejela 18. decembra 2006. Omenjeno priporočilo se nanaša na vse generacije, ne samo na mlade.
Za dvig kulture dialoga smo odgovorni vsi in zlato pravilo pri komuniciranju z drugimi je, da vedno razmislimo, preden spregovorimo.
Kultura izražanja je odsev notranje dobrote človeka, za katero je prof. dr. Anton Trstenjak zapisal; „Pravo dobroto v srcu imamo le, če smo zmožni gojiti samo dobre misli in dobra čustva, brez sence zamerljivosti, užaljenosti, zagrenjenosti, opravljivosti, kaj šele maščevalnosti do drugih ljudi, do bližnjega in daljnega«.
Š. Ivanjko