V sodobni družbi sta pomembni dve vrsti varstva človeka in njegovih temeljnih pravic. Vsi poznamo pojem pravnega varstva, ki ga zagotavlja država s pravnimi predpisi in z organiziranjem prisile (sodstvo, policija, vojska idr.), ki zagotavlja spoštovanje prava. Pravno varstvo je predmet proučevanja in študija prava. Manj je znano moralno varstvo, ki ga ne zagotavlja država s prisilo in prav tako ni predmet študija na pravni fakulteti, kar je velika pomanjkljivost, kajti pravna in moralna varnost sta dva različna, vendar medsebojno povezana pojava, ki igrata ključno vlogo v družbi. Pravna varnost se nanaša na občutek varnosti in zaupanja v pravno ureditev družbe. To pomeni, da ljudje verjamejo, da bodo pravila in zakoni dosledno uporabljeni, da bodo spoštovane njihove pravice in da bo pravna država zagotovila zaščito pred zlorabo moči in nepravičnimi posegi. Pravna varnost je temeljna za delovanje pravičnega in stabilnega družbenega sistema. Moralna varnost pa se nanaša na občutek varnosti in zaupanja v moralne vrednote in načela, ki urejajo naše vedenje in odnose z drugimi ljudmi. To pomeni, da se posameznik počuti varnega in prepričanega, da bo njegovo ravnanje v skladu z moralnimi načeli sprejeto in odobreno s strani družbe ter da ne bo povzročilo škode drugim. Moralna varnost je pogosto povezana z osebnim notranjim občutkom vesti in etičnega ravnanja.
Čeprav programi študija prava ne predvidevajo predavanja o moralnem varstvu, sem že pred desetletji pripravil za študente zapiske in pojasnila o tem, kaj je moralno varstvo. Tukaj jih objavljam brez vsebinskih popravkov:
»V naši družbi se ne govori veliko o moralnem varstvu posameznika, predvsem zaradi tega, ker imamo še vedno težave z zagotavljanjem pravnega varstva.[1] Pojem moralnega varstva je nov pojem medčloveškega življenja v organizirani družbi. Ob dejstvu, da pravo ne more v celoti zagotoviti miru in sožitja med ljudmi, se na številnih področjih pojavlja potreba po moralni varnosti, ki odseva v visoki humanizirani kulturi, prežeti z etičnimi načeli vsakega posameznika in družbe kot celote. Zagotavljanje moralne varnosti pomeni bistveno višjo stopnjo varnosti človeka, kot mu to zagotavlja pravo. Pravo zagotavlja varnost življenja, zdravja in varnost temeljnih osebnih pravic človeka in v primeru kršitve država v okviru pravne varnosti zagotavlja tudi sankcioniranje in določene oblike satisfakcije. Moralna varnost pa naj bi zagotovila posamezniku varstvo tudi tistih vrednot, ki jih ne more zagotoviti država na področju prava ali pa vsaj to zagotavljanje ni učinkovito.[2] To pomanjkljivost pravne varnosti naj bi zagotovila moralna varnost, s tem da je to sistem sožitja med ljudmi, v katerem se kot vrednote spoštujejo in varujejo tudi tiste pravice in lastnosti človeka, ki niso predmet neposrednega pravnega varstva. To je pravica do duševnega miru, pravica do življenja brez strahu pred posegi drugih v človekovo notranje življenje, občutek da bo vedno spoštovano naše človeško dostojanstvo, da nas drugi sprejemajo kot enakega sebi, da nas ne bo nihče izkoristil kot sredstvo za svoje cilje in podobno.[3]
Med pravice moralnega varstva lahko štejemo tudi tiste niansirane pravice človeka , ki jih pravo ne zaznava v vseh njihovih razsežnostih, ki pa so v sodobni družbi pomembnejše, kot je pravica do zdravega življenja, pravica do svobodnega razvoja, pravica do enakih možnosti, pravica do pristopa k resničnim informacijam, pravica do lastne svobodne zavesti, do možnosti dejanske svobode posameznika in pravica do sreče. Vsak človek čuti potrebo po teh pravicah, vendar so preveč osebne, da bi jih pravo lahko sploh opredelilo, še manj pa varovalo. To so zlasti pravice človekove intime, ki pa zaradi načina življenja vedno odseva in je prisotna tudi v javnosti v razmerju do tretjih. Omenjene pravice so povezane z lastnostjo posameznega človeka, na katere ne more vplivati, kot so bolezen, mladost, starost, pripadnost različnim barvam kože in podobno. Moralna varnost človeka pomeni v praktičnem življenju, da posameznik v različnih življenjskih situacijah ni prizadet od okolja zaradi znanj, njegovih ravnanj ali lastnosti, ki nimajo pravne narave ali pa niso predmet prava, so pa predmet človeškega občutka in želje po sreči in predmet medčloveških odnosov. Moralna varnost je v družbi zagotovljena takrat, kadar se posameznik zaveda, da njegova prisotnost v določeni sredini ali situacijah ali v določenem medčloveškem razmerju ne bo izzvala nobenih nepričakovanih reakcij, temveč da lahko pričakuje le vnaprej znane reakcije, ki pa ne smejo biti negativne in ga ne smejo prizadeti v njegovem občutku lastne vrednosti. Moralno je človek varen, če okolje varuje njegovo čast in dobro ime tudi v primerih, ki niso pravno sankcionirani.[4] Moralne varnosti ni v okolju, v katerem se človek ocenjuje glede na nacionalnost, po pripadnosti določenim skupinam, religijam, spolu in podobno. V tržnih razmerjih ne moremo govoriti o moralni varnosti, če se potrošnik zaveda, da ga prodajalec pri nakupu blaga lahko oškoduje pri nepravilnem obračunu plačila in podobno. O moralni varnosti lahko govorimo pri klientu, ki zaupa v svojega odvetnika ali zdravnika in sploh ne pričakuje, da bi mu lahko pri svojem poklicnem delu škodovala ali pa ne storila vsega tistega, kar je zanj koristno. Moralne varnosti ni pred izjavami nosilcev politične moči, če se občan zaveda, da politik obljublja tisto, v kar sam ne verjame. Ne moremo govoriti o moralni varnosti, če ne zaupamo sodniku, da bo sodil strokovno, po svoji vesti in zakonu. Daleč od moralne varnosti je, če se poslovni partner zaveda, da se ne more zanesti na besedo pogodbenega partnerja, temveč da mora povzeti vse ukrepe varovanja in utrjevanja pogodbenih obveznosti, če želi doseči realizacijo pogodbenega razmerja, tako kot je bilo dogovorjeno. Univerza ne zagotavlja moralne varnosti študenta, če je velika populacija študentov prepričana, da profesorji pri ocenjevanju niso vestni, pošteni in pravični ali če kljub upravičeni pritožbi ne pričakujejo nobene spremembe.[5] Med prijatelji ni moralnega varstva, če ni med njimi prepričanosti v resničnost medsebojnih izjav in v iskrenost občutkov, ki povezujejo prijatelje. Praktične primere moralnega varstva bi lahko naštevali v nedogled. Vendar je za vse primere značilno, da gre za postopke in ravnanja, ki se ocenjujejo z vidika humanih, ne pa pravnih vrednot. Pravo je, kot to zatrjuje znani Jellinek, nemški pravnik (1851 –1891), minimum morale in se pravno varstvo srečuje z moralnim varstvom, vendar je cilj pravnega varstva preprečiti ali pa vsaj omiliti najbolj grobe oblike pravno škodljivih postopkov in ravnanj, ki ogrožajo minimalne eksistencialne družbene in osebne vrednote, cilj moralnega varstva pa je varovanje neeksistencialnih, vendar za človekovo srečo potrebnih vrednot.
Če pravo varuje minimalne vrednote, ki so pogoj za obstoj medčloveškega življenja, potem je moralno varstvo pogoj za kvalitetno življenje, ker pravo po svoji naravi ne more zagotoviti dobrega življenja; lahko zagotovi le sistem življenja na temeljnih minimalnih kriterijih. V državnih in družbenih ureditvah, kjer se človek bori za eksistenco in za temeljne pravice, posega le po pravnih instrumentih, ki mu naj varujejo življenjsko eksistenco in temeljne pravice. V takšnih situacijah seveda ne razmišlja o višjih stopnjah kvalitete svojih pravic, ki mu jih pravo ne more zagotoviti, ampak mu jih zagotavljajo nekatere druge družbene institucije, kot so kultura, vzgoja, religija, ideologija, morala in podobno.[6] Človeštvo se je v preteklosti ukvarjalo predvsem z varstvom temeljnih pravic, vendar se je pri uveljavljanju in varovanju omenjenih temeljnih pravic človeka vedno srečevalo z mejami svoje učinkovitosti. Nosilci moralne varnosti so posamezniki, ne pa državne institucije. Moralna varnost se zagotavlja pri vsakodnevnem ravnanju človeka, bodisi da gre za običajno družbeno ravnanje ali pa za poklicno delovanje. K izgrajevanju sistema moralne varnosti so poklicani zlasti tisti, ki s svojim ravnanjem ali poklicnim delom delujejo v medčloveških odnosih in se srečujejo s človekom.«
Ta sestavek objavljam na pobudo mojega prijatelja, ki meni, da bi študij prava moral biti bolj transparenten tudi za tiste, ki pravo poznajo samo kot branje in razlago zakonov.
Ps. Vsebina oštevičenih opomb ni berljiva.
Š. Ivanjko