Ob gledanju posnetkov nasilnih mladenk v Celju se lahko utemeljeno sprašujemo, od kod tako nasilno obnašanje mladoletnih oseb in indiferentnost njihovih sošolk in sošolcev, ki niso čutili potrebe, da se vmešajo v spor in pomagajo napadeni sošolki. Strokovnjaki trdijo, da je agresija prvinski nagon, ki posameznika spodbuja k sebičnemu boju proti drugim, ki pa se obvladuje z naklonjenostjo, socialnim sožitjem in empatijo do drugega. Agresija je družbeni pojav, ki vedno signalizira, da se počutimo socialno ogrožene in doživljamo nezaupanje ter da smo prikrajšani za pomembno socialno komponento. Nasprotno od večinskega mnenja, da je agresija povezana z egocentričnostjo posameznika, se danes ugotavlja, da je to pojav, ki se povezuje z bolečino ob izgubi človeških odnosov posameznika v družbenem okolju. Z agresivnostjo se odvrača predvsem socialna bolečina zaradi izolacije od pristnih medčloveških odnosov z drugimi.
Nasilje je posledica širše kulture, kot to ugotavlja skandinavski psiholog Dan Olweus.
Če je tako, potem je treba agresivnost obravnavati kot družbeni pojav; ugotoviti, v katerih delih družbenega ustroja je to prisotno in ugotoviti lokacije, kjer je nasilje najbolj prepoznavno. Ljudi je treba poučiti, da prepoznajo nasilje, glede na to, da lahko poteka na različne načine, pri čemer je psihično in verbalno nasilje pogosto težje prepoznati in je bolj prikrito kot telesno nasilje. Nujno je seznaniti ljudi, kako se odzvati, če se srečajo z njim. V delovnih sredinah morajo biti javno znana pravila obnašanja in se je treba o tem pogovarjati, organi poslovodstva in nadzora pa bi morali obravnavati delovno vzdušje med zaposlenimi, ne pa nastopati s sankcijami le v primeru posameznih izpadov.
Uporaba pravnih sankcij ne pomaga veliko. Preventivno delovanje je vedno učinkovitejše kot pa izvajanje kaznovanja posameznika, kadar gre za širše negativne družbene pojave.