Abstract
Despite the fact that we are still in the phase of creating a new legal system and the sediments of the regards of jurists, taught in past periods, are still present, the differences in interpretations of legal norms are too prominent, jeopardizing the rule of law and legal certainty.
Pravna stroka Slovenije je neprijetno presenečena nad zadržanim in dokaj skritim poročilom delovne skupine vrhovnih sodnikov, v katerem slednji ugotavljajo, da je bilo z odločbami Ustavnega sodišča zgolj v letu dni razveljavljenih kar 56 odločb Vrhovnega sodišča.[1]
Ne da bi se spuščali v razloge za razveljavitev presenetljivo visokega števila odločb Vrhovnega sodišča, ki so navedeni v poročilu in v opozorila na problematičnost uporabe generičnih pojmov kot so »arbitrarnost«, »očitne napačnosti« v odločbah Ustavnega sodišča, pravno stroko skrbi različen pristop k uporabi prava. Nesporno je namreč, da pravo ob zakonodajalcu soustvarjajo sodišča s svojimi odločbami. Predvsem pa to velja za višja sodišča, Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče.
Izstopajoče razlike v razlagah pravnih norm in njihove posledice
Kljub upoštevanju, da smo še zmeraj v fazi graditve novega pravnega sistema in so usedline razmišljanj pravnikov, izobraženih v preteklih obdobjih, še prisotne, so razlike v razlagah pravnih norm le preizstopajoče, kar ogroža vladavino prava in zlasti pravno varnost.
Ni sicer najpomembnejše, vendar tudi za študij prava tako različna stališča niso vzpodbudna, saj mladih ljudji, bodočih pravnikov, ne prepričajo v konsistentnost pravnega sistema, ki ga tekom študija proučujejo in raziskujejo. V številnih učbenikih se citira sodna praksa Vrhovnega sodišča, zgoraj navedeni podatek pa vzbuja dvom v citirane odločbe. V odločbe najvišjih sodnih instanc se praviloma ne dvomi.
V praksi pa to dejstvo prispeva k splošnemu nezaupanju v sodne odločbe, ne samo Vrhovnega sodišča, temveč tudi nižjih sodišč, kar ima za posledico poskuse nezadovoljnih strank, da svoje interese zaščitijo preko vseh možnih instanc.
Ob takšnem številu razveljavljenih odločb Vrhovnega sodišča se lahko porodi tudi dvom v odločbe Ustavnega sodišča. Še posebej, ker se izvolitev ustavnih sodnikov v javnosti obravnava kot politična zadeva, ko si politične stranke prizadevajo poslati na Ustavno sodišče »svojega« kandidata.
Javna objava navedenega podatka vzbuja pozornost tujih strokovnih in političnih opazovalcev, zlasti pa tujih investitorjev na področju gospodarstva. Razveljavljanje odločb Vrhovnega sodišča na področju gospodarstva je še posebej problematično, ker so dolgotrajni postopki vzrok za marsikateri stečaj gospodarskih družb, ki uveljavljajo terjatve v sodnih postopkih. Znan je stečaj družbe v Mariboru, ki je vtoževala visoke terjatve, vendar so sodbe v njeno korist prispevale denarna sredstva zgolj v stečajno maso in so služila za poplačilo upnikov, pri čemer so številni izgubili zaposlitev, gospodarska družba pa je prenehala delovati na trgu.
Odsotnost dialoga med pravno stroko in zakonodajalcem
Vzroki za opisano stanje so nedvomno v neizgrajenosti pravnega sistema, predvsem pa v postopkih sprejemanja, spreminjanja in dopolnjevanja zakonskih predpisov. Razumljivo je, da stampedo našega zakonodajalca pri »proizvodnji« pravnih predpisov, vključujoč tudi »pravne izume« (izbris fizičnih oseb, izbris pravnih oseb, ustanavljanje banke z ustavnim zakonom, idr.) prispeva k nekonsistentnosti sistema in k različnim razlagam oziroma razumevanju pravnih norm.
Pravniki v praksi in v teoriji pogrešamo širšo razpravo o predlaganih zakonskih novelah in vključevanje stališč širokega kroga pravnikov v vsebino predpisov. Vse delo na področju pripravljanja zakonskih in drugih predlogov je v rokah par pravnikov, ki praviloma ne vzpostavljajo kontaktov s širšim krogom pravnih strokovnjakov. Zaradi tega tudi prihaja do takojšnjih sprememb in dopolnitev šele sprejetega zakona. Dialoga med pravniki, še manj pa med pravno stroko in zakonodajalcem, ni. Strokovna pravna literatura, ki se žal za širšo populacijo pravnikov omejuje na časopis Pravna praksa in še nekaj periodičnih izdaj, ne vsebuje argumentiranih razprav glede posameznih stališč. Kvečjemu gre za pojasnjevanje in pritrjevanje sodnim stališčem. Če bi uspeli v pravnih krogih, zlasti pa v razširjenih medijskih razpravah, argumentirano razpravljati o predlogih zakonov, o stališčih sodne prakse, bi na ta način skupaj ustvarjali pravo. Pravniki v praksi imamo namreč občutek, da je ustvarjanje prava in tudi uporaba le-tega domena ozke pravniške elite, skoncentrirane v določenih institucijah. Posebej pa je treba opozoriti na vpliv političnih strank, ki primarno zasledujejo politične interese in namesto, da bi ostajale pri opredeljevanju ciljev, posegajo v avtonomijo pravne stroke, ki naj bi bila odgovorna za vsestransko nomotehnično izdelavo predpisov in njihovo medsebojno konsistentnost.
Strokovna javnost si že 20 let prizadeva, da bi bil ob vladi oziroma državnem zboru organiziran pravni svet, ki bi usmerjal zakonodajalca in posredno tudi vse tiste, ki pravo uporabljajo, k oblikovanju konsistentnih temeljev. Pri tem opozarjamo, da na področju ekonomije obstoja ekonomski svet. Razlog za odpor proti oblikovanju in delovanju široko zasnovanega pravnega sveta je verjetno v izgubi dosedanjih pozicij ozke skupine pravnikov, ki deluje v povezanosti z oblastjo v najširšem pomenu besede.
Javnost pravosodju, pravu in pravnikom pogosto daje negativen predznak, utemeljen s stereotipi, ki so posledica nepoznavanja prava, pravnih napak zakonodajalca, nespoštovanja prava s strani politike in tudi napak pravosodja. Da posebej ne omenjamo splošnega stališča nekaterih, da je možno s pravom prisiliti ljudi, da bi bili dobri, oziroma, da je s kazenskimi sankcijami, zlasti na področju gospodarstva, možno odpraviti vse napake, ki se pogosto opredeljujejo kot kazniva dejanja, so pa posledica bodisi stanja na trgu, kot so ekonomske krize, ali pa nedorečenosti in nekonsistentnosti pravnega sistema.
Pasivnost pravniških asociacij
Pri oblikovanju prava in ob negativnih pojavih v družbi, ki so povezani s pravom, posredno ali neposredno, pogrešamo stališča pravniških asociacij, kot so društva pravnikov, zveze društev pravnikov ipd., vključujoč pravne fakultete. Pravna praksa pa tudi širša družba bi v normalnih razmerah pričakovala, da se omenjene pravniške institucije, ki so po naravi stvari poklicane, da prispevajo h kvaliteti prava in k odpravi s pravom povzročenih napak, javno izpostavijo s svojim stališčem in na ta način sporočijo javnosti, pa tudi odgovornim nosilcem v družbi, da ne podpirajo določenih rešitev, oziroma, da predlagajo usmeritve ter istočasno poudarijo, da se pravna stroka distancira od tistih pojavov, za katere oceni, da niso pravno sprejemljivi. Takšnih stališč in javnih sporočil žal doslej v praksi nismo zasledili. Če bi zgoraj omenjene pravniške asociacije izrazile svoja stališča ob številnih škodljivih potezah politike in zakonodajalca, bi pravna stroka najbrž uživala večje zaupanje in spoštovanje.
prof. dr. Šime Ivanjko
Veseli bomo Vaših mnenj in komentarjev o tej tematiki. Posredujete nam jih lahko na institut@zavarovanje-osiguranje.eu
[1] V letu 2015 je bilo razveljavljenih 56 odločb Vrhovnega sodišča, do konca oktobra 2016 pa 12. Podatek povzet po: T. Tovornik, V enem letu razveljavljenih 56 odločb Vrhovnega sodišča, Pravna praksa, časopis za pravna vprašanja, št. 35, GV Založba, 21.9.2017, str. 34.
Prikazna slika: Freepik