Človeštvo je bilo v preteklosti vedno presenečeno nad novimi iznajdbami in odkritji oziroma znanstvenimi rešitvami, ne glede na to, ali so bile praviloma pričakane z navdušenjem ali z odporom in strahom. Vsi se spomnimo navdušenja nad iznajdbo jedrske energije, katere uporaba je povzročila primarno več sto tisoče mrtvih, sočasno pa omogočila velikemu delu človeštva koristno uporabo za proizvodnjo električne energije. To, kar je danes novo, je predvsem dejstvo, da sploh nismo presenečeni nad novimi iznajdbami, kot so npr. razne aplikacije na pametnem telefonu. Digitalizacija je na prvi pogled odlična zadeva, vendar ni tudi brez nevarnosti. Naše življenje je v mnogih pogledih postalo boljše in lažje ob uporabi novosti, ki jih prinaša tehnološki razvoj, vendar povzroča tudi nove probleme.
Digitalizacija, ob razvoju tudi druge tehnologije, je že zdavnaj izgubila nedolžnost, vendar njenega razvoja ne more nihče ustaviti. Sprašujemo se, ali lahko preprečimo nevarnosti digitalizacije in ali slednja ogroža tradicionalne vrednote civilizacije? Ali poznamo njene nevarnosti in kako lahko postopoma preoblikujemo naše življenje ob digitalni tehnologiji – v zasebnem življenju, na delovnem mestu in v politiki. Dejstvo je, da vsaka inovacija ni napredna in človeku koristna. Tehnološko znanje je ničvredno brez čustvene inteligence, ker ogroža človeka. Današnja obsedenost razvojnih mislecev na področju vseh vrst tehnologije je predvsem nov proizvod, ki se lahko dobro proda. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bo nova stvaritev pomagala ljudem pri kvaliteti življenja, poglabljala prijateljstva, posredovala potrebno znanje in skratka resnično osrečila uporabnike. V tehnološki industriji se vsi ženejo za novimi rešitvami, ki z realnostjo naših življenj nimajo veze, so pa zaželene zgolj zato, ker so nove in obljubljajo velike dobičke. Vse je osredotočeno izključno na ta kratkoročni cilj. Tisti, ki razmišljajo izven teh okvirjev, niso dobrodošli. Navdušenje nad novimi rešitvami je prisotno, vendar pa nihče ne razmišlja o novih problemih, ki so povezani z novimi rešitvami. Pri tem so v ospredju vprašanja, kaj je za nas kot posameznike pomembno pri novih rešitvah oziroma aplikacijah in koliko je v novih ponudbah lepote, v kateri lahko uživamo brez skrbi, da delamo komu škodo; resnice, v katero lahko verjamemo, in pravičnosti, ki jo toliko potrebujemo v medsebojnih odnosih. Ker so te vrednote subjektivne in pogosto ena spodkopava drugo, je treba ugotoviti, katera je v razvoju najpomembnejša in katera je bolj drugorazredna ali tretjerazredna.
Pri ugotavljanju, kaj je za posameznika pri srečanju z novim proizvodom ali storitvijo prioritetno, ne moremo mimo kriterijev, ki jih je že leta 1913 opisal filozof Max Scheler v svoji knjigi Der Formalismus in der Ethik und die Materiale Wertethik. Avtor je pokazal način prepoznavanja prioritet s pomočjo petih značilnosti: trajnosti, temeljne vrednosti, družbenega vrednotenja, globljega zadovoljstva posameznika in absolutnosti vrednotenja.
Pri trajnosti gre za vprašanje, ali novost zagotavlja na dolgi rok pričakovane koristi ali pa gre le za trenutno korist.
Pri oceni temeljne vrednosti, torej druge značilnosti, gre za vprašanje, ali nam nova stvaritev zagotavlja učinkovitost sama po sebi ali je zaželena oziroma potrebna le za doseganje druge vrednosti, kot je npr. dobiček.
Kot tretja značilnost, občutek temeljne vrednosti nove stvaritve, nam pomaga prepoznati tudi obstoj pomembnejših vrednot, kot je povezovanje ljudi, spodbujanje uporabnikov, da so dobri ljudje in utrjujejo medsebojno sožitje v družbi.
Kot četrta značilnost je pomembnost za posameznika v njegovem občutenju globljega osebnega zadovoljstva ob posedovanju ali uporabi novote.
Z vidika pete značilnosti, absolutnosti vrednotenja, gre za vprašanje, ali je uporaba novega proizvoda ali storitve v skladu z vrednotami, ki veljajo vedno in brez omejitev, kot je na primer človeško dostojanstvo.
Tudi ni sporno, da so nove tehnologije nagnjene k napakam. Možnost vdora in zlorabe podatkov pri digitalizaciji je znana. Leta 2018 je proizvajalec avtomobilov Toyota v delavnice poklical okoli 2,4 milijona avtomobilov – zaradi okvare v krmilni programski opremi, ki bi lahko povzročila nesreče.
Digitalne tehnologije nas delajo tudi odvisne. Aplikacije so zasnovane tako, da z njimi preživimo čim več časa, saj nenehno prinašajo nove naslove. Nenehno smo bombardirani s sporočili, ki za nas nimajo nobene koristi razen izgube časa. Nas pa tudi zavajajo, saj smo prepričani, kako živimo v krogu naših prijateljev, čeprav nobenega osebno ne poznamo. Govorimo preko digitalnega omrežja o stisku rok, vendar ne občutimo njihove topline in ne vidimo drugemu v oči. Čudoviti digitalni posnetki, ki jih ne vidimo v naravi, pa ponujajo tudi obilico materiala za razočaranje in nezaupanje. Oboževalci tehnološkega razvoja želijo praktično preseči človeško. Menijo, da bodo čipi, vgrajeni pod kožo človeka, in vmesniki USB, naloženi v oblaku, nadomestili vsebino možganov …
Zdaj živimo v družbi, ki vseskozi verjame v prihodnost: vedno iščemo nekaj boljšega in se veselimo tega, kar prihaja. Danes ni vprašanje, kaj je človek zmožen, temveč kaj sme. Zmožnosti človeka so odvisne od denarja in časa, presoja, kaj se sme oziroma ne sme, pa od etike in morale. V preteklosti so verstva odločala, kaj človek sme ali ne sme, danes pa si to vlogo prisvajata pravo in politika, čeprav ne vemo natančno, kaj je pravo in še manj kaj je politika. Etiko, ki ima svoje korenine v verskih naukih, pa smo zavestno zavrgli skupaj z vero.
Z etičnega vidika je eksplozija znanja (pogosto je to psevdoznanost), utemeljena na področju razvoja digitalne tehnologije, ki je varljiva in se dogaja za uporabnikovim hrbtom, le redko v redu.
Da ne bi postali odvisniki od pričakovanja in bili v strahu pred prihodnostjo novih digitalnih produktov, potrebujemo poglobljeno znanje za oceno, ali so novosti na tem področju smiselne in ali niso v nasprotju z dostojanstvom in svobodo človeka. Odločanja o svojem življenju ne smemo prepustiti programerjem in zakonodajalcu, ki zasledujejo interese, ki niso tudi naši dobro premišljeni interesi. Tehnološki paternalizem nas ne sme omejevati pri nadzoru nad stvarmi, ki bi naj bile ustvarjane zaradi nas. Goethe je zapisal: «Kdor si ne ukazuje, vedno ostane služabnik.”
Tehnologije morajo zato vedno služiti ljudem in njihovim vrednotam, saj je jasno vsakomur, da je človeški napredek rezultat globokega zavedanja etičnih vrednot pri vsakem posamezniku, ki jih mora vsak iskati v sebi, ne pa v skupnih programiranih usmeritvah. To je mogoče doseči le z zavedanjem svojih vrednot, opazovanjem in ugotavljanjem vrednot v svojem okolju ter oblikovanjem novih navad, skozi katere se lahko vrednote razkrijejo v našem življenju.
Bistveni moto, ki nam pomaga živeti v sedanjem trenutku ob srečanju z novim, je: opustiti nepotrebno, ob visoki stopnji čuječnosti kaj je za nas resnično pomembno in nam ne omejuje svobode odločanja …
š.Ivanjko