S pojmom poštenost (lat. honestum; angl. good faith; nemš. Treu und Glauben; franc. bonne foi) imamo pravniki veliko težav zaradi tega, ker to primarno ni pravni pojem in ga pravo zato ne definira. To je standard ravnanja v poslovnem življenju, oblikovan kot načelo vestnosti in poštenja. Ima usmerjevalno splošno in od družbenega okolja priznano vlogo humiziranja razmerij med ljudmi, kako se obnašati v določenem obligacijskem razmerju med strankami, med katerimi so različni interesi. Sporno je, ali je to pojem morale ali etike. V vsakem primeru ga lažje uvrščamo v moralno sfero, kot v etično sfero, če poštenost pojmujemo kot določen odnos med ljudmi, ki bi se oblikoval z razumnim in pogosto ekonomskim pogojevanjem oblikovanja razmerja, v katerem so zastopani interesi obeh strank – kadar gre za pogodbena razmerja.
Profesor Cigoj, ki je nedvomno eden od največjih civilistov, ki je uspel ohraniti civilno misel tudi v socializmu, poštenosti posebej ne opredeljuje v svojih delih, temveč razpravlja predvsem o morali, pri čemer moralo utemeljuje s pravili zvestobe in zaupanja. Pri tem posebej poudarja, da je potrebno z vidika poštenosti upoštevati interese obeh strank »v kolikor so ti interesi utemeljeni s pravnim poslom in če so v skladu s splošnimi interesi družbe«.
Če izhajamo iz tradicionalnega pojmovanja besede honestum, ki jo prevajamo kot poštenost, potem nam odgovor na poštenost dajejo že klasiki, ki so bolj orientirani v filozofijo kot v pravo.
Tako Thomasius Christian (1655 – 1728) opredeljuje, da se honestum izraža skozi pravilo »delaj samo tisto, kar želiš, da drugi storijo sebi«. Ta kriterij opredeljevanja poštenosti je zanimiv in zelo enostaven. Ta pristop na neki način predstavlja standard kategoričnega etičnega imperativa bodisi v luči Konfucija, ki govori o tem, da naj ne storimo drugemu, kar ne želimo, da oni storijo nam, ali pa v luči Kristusovega Govora na gori, ki Konfucijevo misel spreminja iz določenega poudarka na prepovedi povzročanja škode – neminem laedere, v načelo delati dobro drugemu – bonum agere, oziroma v luči Kantovega razmišljanja, ki poskuša obe omenjeni misli združiti v eno racionalno misel, ki napotuje človeka, da dela tako, da lahko to postane pravilo za ravnanje ljudi na sploh.
Poštenost sama po sebi je torej kriterij ravnanja s stališča drugega, oziroma drugih oseb. Pravniki govorimo o objektivni oceni določenega ravnanja, ki jo oblikuje okolje, ki je izven interesa samega subjekta, katerega dejanje se ocenjuje, temveč zasleduje interese nasprotne stranke tako, da se postavi v njeno vlogo in na njeno mesto.
Načelo poštenosti v razmerju do načela vestnosti je praktično objektivna družbeno sprejeta ocena določenega ravnanja, pri čemer je vestnost subjektivna ocena samega izvrševalca, glede na to, da načelo vestnosti praktično pomeni, da je človeku vest kot sodnik, ki ocenjuje njegovo dejanje kot pravilno in dobro. Vestnost pomeni subjektivno ocena tistega, ki je aktivni subjekt določenega ravnanja ali postopanja, poštenost pa je objektivna ocena istega ravnanja z vidika širšega družbenega okolja in tistega, ki je objekt, ali pa zoper katerega je določeno ravnanje usmerjeno.
V obrazložitvah sodnih odločb, tožbah in drugih pravnih spisih, se praviloma vedno stereotipno ponavlja to načelo, brez, da bi ga avtorji poskušali razumno pojasniti s konkretnimi dejstvi in preprostim tradicionalnim razmišljanjem, ali bi posameznik enako ravnal, če bi bil v vlogi nasprotne stranke.
Ta preprosti način ugotavljanja, kaj je pošteno, je nastal pred približno 400 leti in je zelo zanimiv ter preprosto razumljiv. Če bi na primer podjetnik razmišljal, kako bi ravnal, če bi bil na drugi strani pogodbenega razmerja in se postavil v nasprotno vlogo ter tudi jasno prepoznal in priznal interese, potem bi spoštoval načelo poštenosti. Skratka, v poslovnem svetu smo pošteni, če delamo, ali pa zasledujemo korist ali interese, ki bi jih na enak način, ali pa vsaj podobno (v večji meri) zasledovala nasprotna stranka za sebe. Torej, da delamo tisto, kar želimo, da drugi dela samemu sebi.
prof. dr. Šime Ivanjko