Z mojim znancem se dokaj pogosto pogovarjava o prijateljstvu v starosti, bodisi da gre za staro prijateljstvo iz obdobja aktivnega življenja ali pa za nova prijateljstva, nastala v času, ko je človek izstopil iz kroga prijateljev, ki ga je vzdrževal odnos, povezan s poklicnimi ali drugimi aktivnostmi.
Ugotovila sva, da z nastopom upokojitve in s starostjo mnoga prijateljstva ugasnejo in za njimi ni treba žalovati, ker so normalen del opustitve poklicne ali druge povezanosti. Prenehanje tovrstnih prijateljstev je pogosto neopazno in ga strokovnjaki opredeljujejo kot strateško umikanje. Vidno je le črtanje imen v svojem telefonskem imeniku. Glede vzdrževanja takšnih prijateljstev se nima smisla jeziti in obremenjevati z nečim, kar ne obstaja več. Zanimiva pa so prijateljstva iz mladosti, ki se obnavljajo, čeprav so se prenehala zaradi drugačnega poklica ali načina življenja, glede na to kako so se razvili in kakšne poti so bivši prijatelji ubrali v življenju. Praviloma tovrstna prijateljstva temeljijo na prebujanju prijetnih in brezskrbnih spominov ter potrebe po medsebojnem pripovedovanju zgodb in doživetij iz svojega življenja v okviru ti. hitrega spoznavanja, kar je še posebej prisotno na družbenem omrežju.
Človek kot družbeno bitje po svoji naravi potrebuje stik z drugimi, ne glede na svojo starost, pri čemer je stik s sočlovekom različen in individualen. V starosti človek išče določeno obliko družabništva, v okviru katerega vzpostavlja medsebojno zaupanje in spoštovanje oz. ustvarja poglobljen, zaupen in prijateljski odnos. Bistvo tega odnosa je odsotnost posebne zainteresiranosti za določene koristi ali razmerje. Nekateri to poimenujejo »nezainteresirano« prijateljstvo.
Starogrški mislec Aristotel se je veliko ukvarjal s prijateljstvom in je ugotovil, da je prijateljstvo »nekakšna vrlina, ki je za življenje neogibno potrebna«. Po njegovem mnenju si nihče ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta. V sodobnem svetu je prijateljstvo visoko na lestvici vrednot, ne glede na starost posameznih generacij. Res pa je tudi, da ima mlajša generacija več prijateljev kot starejša. Po mnenju Deana Martina je »pravo prijateljstvo eno najtežje dosegljivih čustev; morda celo težje dosegljivo kot ljubezen«. Napaka je, če prijateljstvo prepuščamo naključju.
Tako kot se moramo potruditi za dober romantičen odnos, se moramo tudi za prijateljskega. Oboje je enako pomembno za naše dobro počutje.
V obdobju starosti je treba ohranjati stare prijatelje in spoznavati nove ter ne pozabljati na hvaležnost za vsako osebo, ki v nas vidi nekaj dobrega in pozitivnega. V starosti to potrebujemo bolj kot v času aktivnega življenja in če niso mogoči neposredni kontakti, je treba ohranjati stike vsaj s telefonskimi pogovori. Prijateljstvo v starejših obdobjih življenja je velika opora zlasti v življenjskih tegobah. Za prijateljstvo je nujna obojestranska naklonjenost in zavedanje o obstoju medsebojne naklonjenosti. Dobro, popolno prijateljstvo je možno samo med dobrimi ljudmi, ki so sposobni želeti dobro prijatelju zaradi njega samega, ne pa zaradi koristi ali prijetnosti. Med zaljubljenostjo in prijateljstvom je pogosto težko potegniti črto ločevanja, vendar je prijateljstvo med zaljubljencem in ljubljeno osebo nagnjeno k propadu prijateljstva.
Prijateljstvo je za starejše vrednota in vrlina, oziroma je vsaj povezano z vrlino, ter predstavlja željo biti »zraven« in temelji na globljem poznanstvu in zaupanju, ljubezen pa je povezana s strastjo.
Med prijatelji se v starosti tudi pričakujejo usluge brez povračila, vendar se starejši v veliko večji meri zavedajo, da je uslugo dobro tudi vrniti. V prijateljstvu med starejšimi in mlajšimi se ne nudi istih stvari in jih tudi ne zahtevajo drug od drugega, vendar se starejši posebej vzradujejo, če lahko pomagajo mlajšim, da se izognejo napakam starejših in jim pomagajo pri vstopanju v življenje. To je neke vrste občutek »starševstva«, ki ne temelji na sorodstvu, temveč na notranji potrebi nadomestiti tisto, česar sami niso uspeli ali pa so zamudili pri svojih otrocih. Takšna prijateljstva vsebujejo dobro nasploh in so koristna in prijetna obenem.
Prijateljstvo v starosti premaguje našo osamljenost. »Ko smo srečni, pravi prijatelji pridejo, če jih povabimo, ko smo nesrečni, pa pridejo sami od sebe«. uslugo (Teofrast, starogrški najuniverzalnejši antični učenjak, filozof /371-287 pr. n. št./).
V skladu z mislijo Teofrasta sva z znancem ugotovila, da svoje prijatelje raje povabiva, kot da k nama prihajajo sami, nepovabljeni.
Š.Ivanjko