Rad se pogovarjam z mojim znancem o tem, kakšna bo bodočnost naše družbe čez 15 – 20 let. Razumljivo je, da nihče ne more dati zanesljivega odgovora na to vprašanje, saj so spremembe v tem stoletju neznosno hitre in nepredvidljive. Bodočnost nas vedno preseneča.
Glede na to, da je okoli 80 % bodočnosti že ukoreninjeno v sedanjosti, je možno predvideti prehajanje sedanjosti v bodočnost.
Najin pogovor se je ustavil pri razmišljanju o obstoječih tendencah družbenega razvoja in položaja človeka v tem razvoju. Ugotovila sva, da je v bodočnosti mogoče pričakovati:
1. povečan egocentrizem,
2. spremenjeno kulturo avtonomije in relativizma,
3. povsod prisotno kulturo materializma,
4. odsotnost lastnega razmišljanja in mnenja ter
5. povečan uničujoč aktivizem.
1. Povečan egocentrizem
Že danes je opazna tendenca, ki kaže, da ljudje ne želijo več živeti z drugimi in za druge. Vse bolj jasno se izraža želja po stanju, ki jim osebno odgovarja in tudi delujejo v tej smeri. Ljudje ne želijo imeti skrbnikov, ker so prepričani, da so sami sposobni prevzeti njihovo vlogo. To je delno posledica dejstva, da današnji človek izhaja iz družine, ki je sestavljena iz očeta in matere ter otroka, ne pa tako kot v preteklosti, ko je družina bila sestavljena iz večjega števila oseb različnih starosti. Potreba po življenju v večji družinski ali drugi skupnosti se zmanjšuje, saj družba omogoča življenje posameznika tudi brez družine. Mlade generacije se ne vzgajajo v duhu skupnosti in skupinskih vrednot, pri katerih ni merilo posameznik. Ne samo da ljudje nočejo živeti z drugimi, še manj želijo živeti za druge, kar pojmujemo kot napredovan egocentrizem, ki zlasti odseva v razmerju med mladimi in starejšimi.
2. Spremenjena kultura avtonomije in relativizma
Gre za kulturo avtonomije, ki se izkazuje v različnih življenjskih izkušnjah, družinskih vrednotah, strahovih, stiskah, spolnih usmeritvah in omejenih fleksibilnostih. Mlada generacija noče poslušati besed ali teoretičnih razlag, hoče občutiti pristnost bivanja, kar pa za starejše izgublja pomen. Starejši imajo pridobljeno avtonomijo poznavanja in izkušnje z življenjem. S svojim pričevanjem želijo dokazovati mladim, da življenje odstopa od zaželenega in osmišljenega življenja v obljubah oblastnikov.
Ob vseh teh pojavih na obzorju se pojavlja že zaznaven proces kulture relativizma, ki zrelativizira skupne vrednote v življenju in nesporne resnice. Preprosto ni skupnih lestvic vrednot in na moralni ravni skoraj nič ni izziv in ni jasnih skupnih ciljev.
3. Kultura materializma
Poseben problem za spogledovanje z bodočnostjo je že sedaj prisotna kultura materializma, ki vključuje hedonizem, aktivizem vseh vrst, posedovanje materialnih dobrin, tekmovalnost, zavračanje in zanemarjanje duhovnih vrednot ter omalovaževanje moralnih vrednot. Vse to pa ljudi sooča s praznino življenja, ki sama po sebi postaja za marsikoga nevzdržna. Logični pobeg iz te praznine je iskanje srečnih trenutkov v mamilih in opiatih ali pa pobeg v svet tehnologije in znanstvene fantastike ter pridruževanje različnim mističnim skupinam dvomljive kakovosti.
4. Odsotnost lastnega razmišljanja
Ob tem pa je značilna odsotnost lastnega stališča in mnenja. Sodobnemu človeku ni treba veliko razmišljati, saj ima vse na pladnju, kar nudi umetna inteligenca skozi razne oblike vnaprej pripravljenih aplikacij na pametnem telefonu. Vse informacije, stališča in znanja lahko današnji človek pridobi s klikom in kopiranjem. Spremljanje novosti na vseh področjih se poskuša že danes pojasniti s svobodo mišljenja in delovanja, čeprav gre le za sledenje razmišljanju in posnemanje drugih.
5. Uničujoč aktivizem
Danes vsi hitimo in se nam vedno mudi. Delamo sočasno več različnih opravil in smo vedno v stiski s časom. To opredeljujemo kot aktivizem sodobnega človeka, ki se bo v bodočnosti še povečeval.
Vsepovsod sta hitenje in dirka. Ameriški pregovor »Čas je denar« je uničil in uničuje mnoge. Ne zavedamo se, da čas ni denar, ampak je čas življenje. Ne poznamo miru ob koncu dneva, ne jemo za skupno mizo temveč pred TV ekranom, ni več sprostitve, vedno smo v pripravi za delo, delamo tudi, ko ne delamo ipd. Dan in noč smo priklopljeni na telefon, pripravljeni na odgovor in pogovor.
Aktivizem in funkcionalnost postajata merili našega življenja. Vsakodnevni aktivizem in večni izgovor »ni časa« je razlog, da pozabljamo na naše zapuščene, bolne in ostarele člane družine. Obstaja utemeljena bojazen, da v bodoče ne bo nikogar, ki bi skrbel zanje, ker ne bo časa zanje. Oblegali bomo domove za ostarele, da bi sprejeli ostarele zaradi njihovega »kvalitetnejšega« življenja, vendar bomo razmišljali o njihovi alternativi, o kateri se ne govori …
Razvoja v omenjenih usmeritvah ni mogoče preprečiti, vendar pa je možno, da se mlajše generacije pripravijo na bodoče spremembe z oblikovanjem močne, pokončne osebnosti posameznika z občutkom solidarnosti do drugih, pri čemer solidarnost ne sme biti »vsiljena dolžnost temveč privilegij človečnosti« (Sara Baras).