Življenje bi bilo čudovito, če ne bi bilo nesporazumov med ljudmi. Vsi se občasno s kom skregamo, ne da bi vedeli zakaj in kako. Nesporazumi so praviloma posledica dejstva, da določeno situacijo ocenjujemo popolnoma drugače kot drugi. To je pogosto posledica različnega razumevanja realnosti, ker vsak od nas živi v svojem svetu, ki je osnova našega subjektivnega dojemanja resničnosti.
Študentom sem vedno poskušal pojasniti, da je namen reševanja spornih situacij, vključujoč tudi sodne postopke, doseči med sprtima strankama dogovor o skupni različici realnosti, pri čemer jim v mediacijskem postopku pomaga mediator, v sodnih postopkih pa skupno različico realnosti ugotavlja sodnik, ne glede na to ali se sprte strani s tem strinjajo. Prav zaradi različne narave obeh omenjenih postopkov ima mediacija prednost pred sodnim postopkom, ker je ugotavljanje omenjene različice realnosti v domeni strank ne pa mediatorja, kot je to v sodnem postopku.
Znano je, da, zlasti v stanjih neznanja, iščemo razlage, ki osmišljajo naše izkušnje, utemeljene na prvih razlagah, ki smo jih sprejeli, ne glede na to ali so pravilne ali ne, in smo zaradi tega nagnjeni k izkrivljenemu dojemanju realnosti.
Pri tem je zanimiv znani eksperiment psihologa Johna C. Wrighta iz leta 1996, ki je dokazal pomen prve informacije o določenem pojavu. Testiranci so imeli nalogo, da ugotovijo, v katerem vrstnem redu morajo pritisniti neoznačene gumbe na tabli, da se oglasi zvonec. Številni preizkušanci so se igrali, dokler niso razvili teorije o tem, katere gumbe je treba pritisniti in kdaj, da se oglasi zvonec. Ob koncu eksperimenta je bilo preizkušancem povedano, da naprava sploh ni bila povezana in da se je zvonec oglasil čisto po naključju, brez povezave s pritiskom na gumb. Temu sploh niso mogli verjeti in je bilo potrebno precej časa, da so spremenili svoje prepričanje, da so našli način, kako sprožijo zvonec.
Podobno omenjenim preizkušancem, ki so bili prepričani, da so našli način povezave med pritiskom gumba in zvonca, imamo opravka v sodnem sporu s prepričanjem tožnika, kako ima prav, da od toženca zahteva določeno terjatev, toženec pa je prepričan v nasprotno, da tožnik nima pravice od njega zahtevati tožene dajatve, in končno imamo opraviti s sodnikom, ki ima svoj pogled na to sporno razmerje. Na različno dojemanje sestavin spornega razmerja pri vseh omenjenih osebah vplivajo nekateri »notranji dejavniki«, ki povzročijo pojav, imenovan selektivna pozornost. Pri tem so pomembne predstave, izkušnje, znanje …, s katerimi si skozi življenje vsak ustvarja svojo realnost, in objektivna resničnost včasih nikakor noče ustrezati naši različici.
Do izkrivljanja resničnosti lahko pride tudi, če določen pojav razlagamo v skladu s svojimi notranjimi miselnimi vzorci in si predstavljamo, da so le-ti edini in pravilni. Naši prepričanosti o pravilnosti našega vzorca razmišljanja sledi sklep, da je nasprotnik zlonameren ali nespameten in s tem se blokira naš pogled na stališče druge osebe. Čim bolj odločno vztrajamo pri svoji »resničnosti«, tem bolj se poglablja spor in se zmanjšuje možnost dogovora o rešitvi spora.
Za rešitev sporov, ne samo v sodnem postopku, je nujna neposredna komunikacija in zaupanje, ne pa razmišljanje o tem kaj bi naj predvideval nasprotnik, saj on ni sposoben brati naših misli. Preprosto je treba povedati, kaj se dogaja v naši glavi in kako razmišljamo.
Zaupanje je nekoliko bolj zapleteno od tega, vendar je treba zaupanje zavarovati s spoštovanjem dogovorjenega in z jasnim sporočilom, da želimo razrešiti sporno razmerje, ne pa zmagati, kot to velja v različnih tekmovalnih razmerah na drugih področjih življenja, kot na primer v športu, politiki in konkurenčnih postopkih. Pri vseh omenjenih razmerjih je čas tisti, ki ustavi in določi rešitev tekmovanja, kar pa pri spornih razmerjih ni slučaj temveč nasprotno, čas je tisti, ki poglablja in odlaga rešitev spora v neskončnost …
š. Ivanjko