Pred dnevi sem gledal na televiziji dokumentarno oddajo o usodi Natasche Kampusch, katero je na Dunaju kot desetletno deklico ugrabil Wolfgang Priklopil in jo 8 let držal v ujetništvu v kletni sobici, veliki šest kvadratnih metrov.
Po 8 letih ujetništva je uspela pobegniti od ugrabitelja, ki je drugi dan storil samomor. Ujetnica se je vrnila v življenje v svojo družino. V dokumentarnem filmu skupaj z materjo pripovedujeta o življenju po vrnitvi iz ujetništva na svobodo in o tragični usodi dekleta, katero so mediji in radovednost ne samo okolja temveč tudi organov preiskave, z izdajanjem osebnih informacij o ujetnici, praktično izkoristili za dvigovanje svoje popularnosti in za komercialni zaslužek. V medijih so si »kreativni raziskovalni novinarji« izmišljali in objavljali informacije, ki si jih lahko izmisli le »bolni um«, kot je to povedala njena mati. Tragičnost dogajanja okoli nesrečnega dekleta je zlasti vsebovana v njeni izjavi, da je po pobegu bila prepričana, kako bodo njeno tragedijo javnost in mediji obravnavali kot žrtev. Namesto tega pa so zlasti mediji injicirali dvom o njeni iskreni izpovedi in jo prikazovali kot manipulantko, ki se želi okoristiti s svojo usodo. Očitali so ji, da bi naj bila sama odgovorna za težko življenje v ujetništvu in si izmišljali dogajanje ter epsko opisovali dogodke iz njenega osebnega življenja. Vrhunec so bile izjave visokih političnih in pravnih funkcionarjev, ki so v svoji domišljiji poskušali celotno zadevo pripisati materi kot organizatorici ugrabitve. Vse to se ni dogajalo nekje daleč na obrobju zahodne civilizacije temveč v središču Evrope.
Temeljno vprašanje, ki se mi je vsiljevalo ob gledanju omenjene oddaje, je bilo, kako je mogoče, da mediji in uradniki, ki so raziskovali tragični dogodek, komentirajo in dajejo svoje vrednostne ocene o ravnanju mladega dekleta, ki se je brez svoje volje znašla v situaciji, ki je popolnoma neznana in popolnoma tuja vsem tistim, ki izrekajo dvom o resničnosti njene izpovedi in ji v svoji bolni domišljiji vsiljujejo položaj, v katerem ne more ohraniti svoje intime in svojega človeškega dostojanstva. Razumem, da gre za izjemen primer, vendar se podobne situacije vsakodnevno ponavljajo tudi v naši medijski praksi. Spomnimo se naših podobnih mariborskih primerov, o katerih so mediji poročali na podoben način in ki so imeli katastrofalne posledice. (Medklic: v enem od podobnih mariborskih primerov so bili medijski delavci sankcionirani, vendar javnost ni zvedela ničesar o sankcijah. To je bila strogo varovana skrivnost, kar pa ni veljalo za informacije, ki so jih mediji objavljali iz zasebne sfere prizadetih.) Sprašujem se, kdo daje pravico tistim, ki se čutijo poklicane, da vsiljujejo javnosti svoja razmišljanja, ki ogrožajo temelje ohranjanja človekovega dostojanstva, dobrega imena in človeške časti, in se pri tem sklicujejo na ustavno načelo svobode govora.
Sklicevanje medijev na svobodo govora je larifari argument, če se z njim ogrožajo čast, dobro ime in posameznikova zasebnost, kot višje in pomembnejše vrednote v naši družbi od svobode govora …
Šime Ivanjko