V času preteklih božičnih in novoletnih praznikov so bili mariborski lokali polni. Tako sem v prazničnih dneh s svojim prijateljem vstopil v znan mariborski lokal, ki je bil poln gostov, pretežno mlade populacije. Ko sem mlajšo kelnarco vprašal, ali je kaj prostora, mi je rekla, da ga ni, in ne da bi jo kaj vprašal, pokazala z glavo na mizo treh starejših gostov: »Ti starci sedijo tukaj že celo popoldne in jih ne morem izgnati.« Z malce grenkobe sem ji odgovoril, da sva tudi midva starca. Zdelo se mi je, da sem jo s to pripombo spravil v zadrego …, vendar ne vem zakaj, pa verjetno tudi ona ne.
V medijih sem pred dnevi prebral čudenje nekega novinarja, da je politika imenovala starejšega upokojenca na neko pomembno funkcijo, češ da to ne gre …
Ni sporno, da se v našem družbenem okolju, podobno kot tudi drugod v sodobnem svetu, vrednote, povezane z mladostjo, povzdigujejo, medtem ko so vrednote, povezane s starostjo, potisnjene na obrobje družbe. To je posledica splošnega pojava v zahodni kulturi, izločanja starostnikov iz družbenega okolja, ki obožuje mladost in nima uveljavljenih jasnih usmeritev, kako obravnavati starejše, kot populacijo ki je različna od pomembnejše (beri: koristne večine). Različnost starejših od večine v družbi odseva v vidnih telesnih oznakah starosti, v načinu in vsebini razmišljanja ter v obnašanju v družbi. Drugačnost pa vedno moti večino.
Pri srečanjih z birokrati ali strokovnjaki se tudi najmanjše zmote ali želje po podrobnejših navodilih pripisujejo starejšim kot slabost, ki jim je lastna. V medijskih poročilih o prometnih nesrečah bo vedno posebej navedeno, če je udeleženec starostnik. Zdravnik ali odvetnik bo raje poslušal mlajšo osebo kot spremljevalca kakor pa starostnika, ki naj ne bi znal sam povedati, kaj ga teži. Izjemoma bo pri poročanju o starejši osebi opozorjeno na njeno umsko sposobnost in izkušnje, bo pa kvečjemu pri moškem omenjen še njegov telesni videz, pri ženski pa njena mladostnost in obleka. Starejša generacija se danes v naši družbi obravnava podobno, kot so se obravnavali verniki v socializmu, v sedanji družbi pa kot drugorazredni ali tuji nepoklicani prišleki oziroma invalidi in drugačne skupine, za kateri velja, da so nebódijihtréba.
Zanimivo je, da se moški starostniki ocenjujejo bolj pozitivno kot starejše ženske. Strah pred starejšimi in njihovo negativno »vrednotenje« se zmanjšuje pri tistih, ki so jim bliže po starosti. Čeprav smo v starosti vsi najbolj enaki, pa se vendar okolje do posameznih starostnikov obnaša bolj različno kot do posameznikov v aktivni dobi življenja. V skupini starostnikov je izrazito velika razlika med posamezniki glede na zdravje, finančne zmožnosti, bivše družbene funkcije, mentalne sposobnosti idr.
Za starostnike je pomembno, da najdejo smisel življenja v starosti, odkrijejo sami sebe in vrednote, za katere je vredno živeti in podariti drugim tisto, kar smo se naučili in dognali v aktivnem obdobju življenja. Od družbenega okolja pa bi starejši želeli vsaj malo več spoštovanja, manj obravnavanja kot drugorazrednih in posebej manj kritičnosti do našega izgleda in obnašanja ter naših zmožnosti.
Od sedanje strukture starejših pa naj oblast ne pričakuje vzhičenega ploskanja, ker so jim roke preveč utrujene od trdega dela za boljšo obljubljeno bodočnost, ki je ne bodo doživeli …