Pravnikom poklic narekuje, da živijo pred časom večine drugih ljudi. Gre za nesporno dejstvo, da mora pri svojem delu vedeti ali pa bi moral vedeti, kakšno bo življenje v prihodnosti – na primer pri izdelavi kakršnekoli pogodbe, ki ureja odnose med ljudmi za v prihodnje. Biti mora vizionar, kajti pri sklepanju kakršnihkoli pravnih poslov ali vodenju postopkov, ki se bodo uresničevali ali imeli posledice v prihodnosti, je potrebno predvideti vse možnosti, ki jih lahko prinese bodoče življenje.
Živeti v času, ki šele prihaja in v katerem ne živi večina ljudi, je dano samo nekaterim. Verjetno je to genetsko pogojeno. V civilizaciji so mnogi trpeli vse življenje, če so javno predstavili ideje, ki jih sredina ni razumela ali pa ni želela razumeti, vendar so se te kasneje izkazale kot primerne in koristne.
Težko je živeti življenje, ki ga drugi ne poznajo ali pa ga zaničujejo. Zaradi tega so mnogi trpeli in plačali visoko ceno za to svojo danost, za katero ni mogoče reči ali je dobra ali slaba.
Sposobnost razmišljanja vnaprej je v določeni meri dano vsakomur, pravniku pa bi to moralo biti dano kot temelj za njegovo delo. Videti nekaj, kar se bo zgodilo in govoriti o tem, česar drugi ne morejo ali ne želijo vedeti ali razumeti, je težko breme za tistega, ki se v svojih idejah čuti izgubljenega. Pogosto je izločen iz družbe, če že ni preganjan. Javnosti je znan rek »zapel je pred jutrom« ali pa »bil je pred časom«.
Kljub temu, da ni primerno govoriti o lastnih izkušnjah, bom to povedal. V začetku 90-ih let sem se zavzemal za reševanje gospodarskih subjektov, zlasti Tovarne avtomobilov Maribor (TAM), po metodi reševanja zdravih jeder. Takrat so to obveščevalne tajne službe, politika, še zlasti pa sindikati, ocenile kot uničenje slovenskega gospodarstva. Mediji so elaborat, ki ga je pripravila SOVA in so ga kot tajni spis »ukradli« novinarji, objavili kot »kriminalno« vsebino. Tako je denimo RTV Slovenija pred drugim večernim dnevnikom z velikim naslovom preko celotnega ekrana sporočila javnosti: »V Mariboru odkrita največja kriminalna združba«!
Ne bom imenoval vseh članov, ki bi naj bili člani te združbe, vendar je bilo največ napisanega o mojem predlogu o tem, kako rešiti TAM. To so mediji spremenili v kriminalni namen privatizacije, nedopustno bogatenje, povezovanje s tujimi vohunskimi družbami in podobno. Naslovi v medijih so bili katastrofalni, kot denimo »Tuj vohun v Sloveniji« (Mag), »Ponikovalnice denarja« (Slovenske novice) in podobno. Na podlagi medijskih izmišljotin in namigovanj bi morali domnevni kriminalci preživeti vsaj desetletje v zaporu!
Bistvena je bila ideja zdravljenja gospodarskih subjektov po metodi reševanja zdravih jeder, ki sem jo takrat oblikoval na podlagi idej, ki so se oblikovale v sedemdesetih letih, ko je Evropo zajela ekonomska kriza. Ta metoda je podobna kloniranju v biomedicini, vendar pa je to takrat za mnoge, zlasti pa za medije, pomenilo uničenje sistema, privatiziranje, okoriščanje in celo kriminalno dejanje. Čeprav je policija uvedla različne postopke v primeru TAM, do postopkov na sodišču nikoli ni prišlo.
Osebno sem osem let vodil spor z Republiko Slovenijo, da se v imenu SOVE javno v medijih (Delo, Večer Mag in na nacionalni televiziji) opraviči in prizna, da v takratnih predlogih za reševanje TAM-a ni bilo nič kaznivega in nič nestrokovnega. Da bi bila stvar še bolj zanimiva z vidika ideje z uvoda tega zapisa, je danes v členu 221-o Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-NPB10) ta ista ideja uresničena kot pravilo, ki ga je slovenski zakonodajalec vnesel na pobudo Evropske komisije in Mednarodnega monetarnega sklada. Tako je danes to metoda, po kateri rešujejo marsikatero podjetje. Imenuje se »prestrukturiranje z izvedbo izčlenitve z ustanovitvijo nove družbe ali več novih družb«, kar je drugo pravno ime za reševanje zdravih jeder v podjetjih.
Jasno, takratna ideja je bila prehitra, pred časom, vendar je čas pokazal, da je bila pravilna. Bil sem ponosen, da se mi je Republika Slovenija kot država javno opravičila. Pa ne le zaradi opravičila, ampak zato, ker so idejo, ki je bila strokovno utemeljena in namenjena urejanju bodočnosti, spoznali kot pravilno. Pravo je premagalo vse, ki je niso razumeli, saj je bilo opravičilo Republike Slovenije zmaga prava in stroke. Na to sem ponosen.
S tem bi želel povedati, da ne smemo vsake, četudi nerazumljive, čudne ali za nekatere celo nesprejemljive ideje posameznika takoj obsoditi in kriminalizirati. Še manj njenega nosilca ali pa ga celo pravno preganjati!
Danes pozivajo mnogi razmišljajoči posamezniki v naši družbi, ki jih ustrahujejo, podobno kot Henrik Ibsen v Sovražniku ljudstva, na odpor zoper družbeno omejenost in populizem. Ta ustrahuje strokovnjake, saj ima (podobno kot v prejšnjem socialističnem sistemu) množica ali strnjena večina v zakupu svobodno misel in moralo.
Strokovnjaki potrebujejo več svobode v razmišljanju in pravico sporočanja svojih idej javnosti brez nestrpnosti in žalitev. Ne zgolj zaradi policijskega pregona. Preganjajo jih tudi tisti, ki ne razumejo novih idej, pri tem pa jih podpirajo še mediji. Slednji najlažje osmešijo še tako dobro idejo, če se z njo ne strinjajo. Gre za problem svobode, ki jo nudi sredina, v kateri živimo. Pustimo ljudem, da svobodno razmišljajo, da ne bodo imeli strahu pred tistimi, ki mnogo vedo, vendar nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi razumeli te, ki živijo pred časom in odstirajo tančice stereotipnih zablod preteklosti.
Morda se ni odveč spomniti največjega svetovnega genija iz Hrvaške, sina srbskega naroda Nikole Tesle, ki so ga Mariborčani s policijo izgnali iz Maribora. Očitali so mu, da je delomrznež in da nima smisla za delo. Dve leti po izgnanstvu iz Maribora je že bil priznani avtor izumov, ki jih še danes uporablja vse človeštvo. Žal se je Maribor s tem zapisal v zgodovino kot mesto, ki je neprijazno do tistih, ki niso povprečni in ki živijo pred časom!