Z mojim znancem se, želela ali ne, pogosto nenamerno znajdeva v pogovoru o starosti. Še vedno ne znava odgovoriti, ali je starost predvsem obremenitev ali darilo. Sva si pa enotna v mnenju, da je sprejetje starosti umetnost, kako združiti življenje v starosti z njenim udobjem in njenimi omejitvami ter izzivi, kako jo najbolje izkoristiti. Ko opazujeva druge znance naše generacije ugotavljava, da so nekateri pravi umetniki staranja. Prava sreča je prijateljevati z ljudmi, ki jih v starosti srečujeva in naju pomirjajo, imajo čas za razgovor o notranjih občutkih, povezanih s premisleki o preteklih letih, in sočasno čutijo zahvalo za darilo Življenja. Žal nas pred nastopom starosti nihče ne pouči, da je treba življenje v starosti sprejeti takšno, kakršno je postalo, in ga smiselno oblikovati, namesto sedeti doma križem rok pred ekranom in se prepustiti preživljanju dneva z občutkom praznosti in brezupnosti. Res je, da se številne možnosti v starosti zapirajo, vendar so tudi tiste, ki so še odprte ali se morda celo na novo odprejo. Tudi v starosti je treba zgrabiti priložnosti, ki jih še imamo, in jih čim bolje izkoristiti. Ena od na novo odprtih možnosti je tudi druženje na družbenem omrežju, čeprav se mnogi posmehujejo ob njegovi omembi. Osebno imava oba z znancem pozitivne in blagodejne izkušnje z družbenim omrežjem, saj nam omogoča izmenjavo mnenj z neznanimi, vendar zanimivimi ljudmi, ki še kako človeško prefinjeno razmišljajo in odkrivajo svoje lastnosti, ki jih tudi sami niso poznali.
Zgodovina nam daje veliko znanja o starosti in poteku umetnosti staranja, vendar se mi obnašamo, podobno kot na drugih področjih, kot da se je življenje začelo z nami in vse, kar je bilo ustvarjeno v preteklosti, sploh ni vredno naše pozornosti. Delamo se, kot da na novo odkrivamo Ameriko.
Pravnik in filozof Mark Tulij Cicero, najslavnejši govornik v Rimu, je že v prvem stoletju opisoval pozitivne vidike staranja. Po njegovem mnenju starost ni nujno obdobje nedejavnosti temveč čas, ko se lahko vključimo v družbeno skupnost. Tako kot dobro vino sčasoma postaja vse boljše in če se pravilno shranjuje, se njegov značaj z leti odkrije. Tako kot vino lahko tudi mi z leti dozorimo in pridobimo moč značaja. Starost je pravi čas za prostovoljno delo na različnih področjih. Cicerove ugotovitve, da se duševne sposobnosti z leti ne zmanjšujejo, če se starostnik ukvarja z nenehnim učenjem, so danes potrjene s sodobnimi raziskavami možganov. Tisti, ki v starosti ostanejo mentalno budni, imajo tudi manj možnosti za razvoj demence.
Po Cicerovih besedah nam celo smrt, najbolj neizogiben od vseh dogodkov, ne povzroča glavobola, ne glede na to da smrt v celoti izbriše našo zavest, s čimer izgine tudi vse trpljenje ali pa naš duh živi naprej v večni blaženosti, kar tudi zatrjujejo številna verstva.
Ernst Bloch, marksistični filozof, ki je bil kritičen ne le do meščanske družbe marveč tudi do marksizma in vseh njegovih kasnejših zablod, se v svojem znanem glavnem delu »Načelo upanja« (1954) obširno ukvarja s staranjem in opisuje pozitiven ideal starosti.
Da bi se dobro postarali, pravi Bloch, se moramo najprej soočiti s svojimi strahovi pred staranjem, saj se večina starostnikov boji svojega počasnega, izčrpanega telesa, pa tudi revščine in osamljenosti. Po njegovem mnenju je k starosti treba pristopiti z idejo o starosti kot »pregledu in žetvi« ter »vinu in vreči«. V njegovem razmišljanju »vino« pomeni uživanje v življenju, »vreča« pa finančno varnost. Oboje sta sadova delovnega življenja in obogatita starost.
Če si torej v jeseni življenja končno dovolimo priznati, da smo izčrpani, se ob opravljenem pregledu »žetve sadov« delovnega življenja lahko udobno umaknemo, ob »vinu« in »vreči« na višjo raven življenjskega kraljestva.
Ko je moj znanec prebral zadnji stavek, je odkimal z glavo in rekel: »To velja za neke bodoče generacije ne pa za našo, saj so naši generaciji drugi, namesto nas, opravili »žetev sadov« in »vino«, skupaj z »vrečo«, skrbno shranili le za nekatere izbrance …«.
Šime ivanjko