Dejstvo je, da živimo prehitro in površno. Naglica nas preganja na vsakem koraku. Znana je epizoda iz hrvaške literature; Voznik kočije, ki se mu je mudilo na cesti, je srečal starejšega človeka in ga povprašal koliko časa še potrebuje do določenega mesta. Starec mu je odgovoril; če boste hiteli, potrebujete 4 ure, če pa boste vozili počasi, pa dve uri. Voznik je bil prepričan, da starec ni razumel vprašanja. Pognal je konje ter hitro vozil po slabi cesti, zaradi česar se mu je na poti zlomilo kolo in poškodovala kočija. Ko je kočijo popravljal skoraj dve uri, se je zavedel, da je imel starec prav.
Nisem ekonomist in nimam poglobljenih ekonomskih teoretičnih znanj, vendar se že petdeset let ukvarjam s problematiko gospodarskega prava, ki je praktično pol ekonomije in pol prava, osebno pa menim, da mora biti v gospodarskem pravu veliko več ekonomskih vizij, kot pa statično pravnih norm. Z ozirom na izkušnje glede revolucionarnih in evolutivnih sprememb v preteklih petdesetih letih ter s primerjavo stanja v socializmu in kapitalizmu, ob stranskem razmišljanju o politiki, vse pa utemeljeno na klasičnih razmišljanjih ekonomskih in pravnih mislecev, sem mnenja, da bi bilo potrebno več pozornosti posvetiti sodobnim idejam in dejstvom, glede na to, da se začenja novo po-krizno obdobje, ob pojavu, v najširšem pomenu besede, novega zgodovinskega obdobja digitalizacije ter večje potrebe po individualnem angažiranju posameznika, da rešuje svoje probleme s svojim znanjem, ne pa da to pričakuje od družbe in družbenega okolja.
Vedno je treba ločiti uspeh človeka, ki je predvsem v tem, da svoje življenje osmisli in da ga preživi v zadovoljstvu, ne pa da poskuša sam spreminjati svet po svojih idejah. Skupnost ima seveda svoje vrednote in človek kot zoon politikon mora živeti v skupnosti, vendar gre takšna skupnost, kot so jo poznali v preteklosti, počasi v ropotarnico civilizacije, čeprav temeljna načela skupnosti, kot so vzajemnost, medsebojna pomoč in povezanost, obstajajo, vendar v drugačnih oblikah.
V vsakem primeru je največja sprememba prav v tem, da država ne more biti več tisto kar je bila, to je, da odgovarja za vsakega. Mislim, da je predvsem poklicana, da odgovarja tistemu, ki iz raznih razlogov ni zmožen reševati svojega življenja na zadovoljiv način. potrebno bi bilo razmišljati in posvetiti večjo pozornost novostim, ki jih prinaša življenje samo in globalizacija, pri čemer je, kot sem že omenil, velika ovira današnjega trenutka, da je vse postalo bistveno hitrejše, a zato tudi bolj površno. Študentje bi radi hitro pridobili diplomo, ampak njihovo znanje ostane površno. Prav tako bi mladi radi takoj dobili visoka plačila za njihovo delo, čeprav je delo opravljeno površno. Pogosto želijo nekaj takoj, vendar ne vedo kaj.
Vprašanje je, kako opravljati svoje delo umirjeno v skladu z naravnim tempom življenja in narave tar kako odpraviti površnost pri delu. Prihaja obdobje, kjer bo uspeh in bogastvo posameznika pojmovano v smislu kreativnosti idej in prizadevanju, da posameznik maksimalno rešuje svoje probleme. Koncentracija in prizadevanje posameznika mora biti v tem, da s svojo kreativnostjo poskuša učinkovito rešiti problem, ne pa pričakovati, da bo to namesto njega opravilo okolje ali pa država. Inovativnost, individualna ali timska, je conditio sine qua non za bodoči gospodarski razvoj. Investiranje v znanje in usposobljenost reševanja problemov mora nadomestiti dosedanje razmišljanje kako zmanjšati stroške.
Bistvenega pomena bo timsko učinkovito delo skupin ljudi, ki so kompatibilni po človeški plati in po svoji usposobljenosti. In to ne predvsem zaradi ustvarjanja dobička, temveč zaradi veselja in prijetnosti dela kot takega, ki se izraža skozi nove kreativne ideje. Denar bo še vedno bistven, vendar se z njim v bodoče ne bo mogoče obogatiti, kot je to bilo mogoče v preteklosti. Cena denarja bo vsak dan nižja.
To, kar je v zadnjih letih bilo prisotno v današnji družbi – da je uspeh mogoč na vseh področjih in da je hitro možno pridobiti materialno bogastvo iz teh ali onih razlogov, je preteklost. Glede iskanja dobička bodo podjetniki morali biti bistveno bolj zadržani in iskati neke druge cilje, ki so v sferi človeškega dostojanstva in veselja do življenja, ne pa do zbiranja materialnih dobrin za naše potomce. Zadržanost pohlepa po dobičku je nujna, ne samo zaradi človekovega dostojanstva in v čast njegove pokončnosti, temveč tudi zaradi ohranjanja narave in okolja, kajti prav pohlep po dobičku uničuje osnovo narave, ki je pogoj za preživetje.
Zavedati se moramo, da večina posameznikov ni sposobna upravljati s svojim premoženjem in da bo potrebno predati upravljanje premoženja strokovnjakom, ki jih moramo ne samo strokovno izobraziti, ampak tudi moralno oplemenititi, da bodo skrbeli ne toliko za povečanje premoženja, temveč za ohranitev premoženja, posebej z vidika zagotavljanja varnosti za starost. Želja po zadržanju dividend in vlaganje v razvoj se bo bistveno zmanjšala in življenje mora postati tudi mirnejše in bolj stabilno. Izplačila dividend delničarjem ne bodo izjema temveč pravilo, čeprav bodo te dividende relativno nizke. Podjetniki in aktivni voditelji bodo bistveno bolj potrebovali osebne svetovalce, ki ne bodo realizirali svojega svetovanja za številnimi elaborati, temveč s vsakodnevnimi kratkimi nasveti in s svetovanjem, ki bo investicijsko, kar pomeni, da svetovalec ne bo plačan za svoje delo temveč bo prisiljen participirati v pozitivnem oziroma negativnem rezultatu projekta, v katerem je sodeloval s svojim sodelovanjem.
Zavedati se moramo, da je lahko človek, v globaliziranem svetu ob sodobni tehnologiji, podjetniško uspešen tudi iz dnevne sobe svojega doma in da je njegovo podjetje le premoženje med njegovimi ušesi. Fizično delo, ki mu je komunizem posvečal toliko pozornosti in mu posvetil simbol srpa in kladiva, danes v kapitalizmu nima vrednosti na trgu, ker ima vrednost le delo njegovih možganov. Sprejeti to dejstvo je za našo generacijo praktično nemogoče in zagotovo bodo to lahko dokončno sprejeli naši zanamci v eni od bodočih generacij.