Med mojimi zapiski sem našel stavek; »Starost prinaša s seboj številne darove, med katerimi so najdragocenejši spomini«.
Spomini so nedvomno pomemben del tega, kar nas oblikuje v starosti, saj vplivajo na naše razmišljanje, vedenje, odločitve in način, kako dojemamo svet okoli sebe. Naše izkušnje, ki jih shranimo kot spomine, nas lahko naučijo, kako se odzvati na različne situacije, kako se obnašati do drugih ljudi, kako reševati težave in kako graditi odnose. Razumljivo je, da spomini niso edini dejavnik, ki vpliva na našo osebnost v starosti. Nekateri menijo, da je to povezano z dejstvom, da so nam spomini iz mladosti bolj prisotni v naši zavesti kot neposredni spomini iz preteklih nekaj let.
Poleg spominov vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so genetika, okolje, družbeni vplivi, izobraževanje in osebna rast. Naše osebne izkušnje so le delček tega celotnega mozaika, ki oblikuje našo identiteto in vedenje.
Poleg tega je pomembno omeniti, da se spomini lahko spreminjajo in preoblikujejo skozi čas, saj jih lahko filtriramo, preoblikujemo ali celo izkrivljamo. Tako se lahko naša percepcija preteklih dogodkov spremeni, kar lahko vpliva na naše trenutne odločitve in obnašanje. V skladu s tem lahko rečemo, da so spomini pomemben del naše identitete in oblikujejo del tega, kar smo, vendar niso edini dejavnik, ki nas oblikuje v starosti.
Dr. Alex Loyd, avtor knjige “The Healing Code”(»Spominski kodeks«) je zdravnik in raziskovalec, ki se osredotoča na področje alternativne medicine in osebnega razvoja. Njegovo delo, ki ga je predstavil v knjigi, je poudarjalo pomen čustvenih in mentalnih dejavnikov pri zdravju in dobrem počutju.
Razen trditev Alexa Loyda o pomenu spominov, je v alternativnih in psiholoških krogih pogosto poudarjeno, da so spomini ključnega pomena pri razumevanju naših vzorcev vedenja in oblikovanju naših miselnih modelov.
Če to drži, verjetno pa ni daleč od resnice, potem se zastavlja vprašanje, koliko smo sploh v starosti svobodni, čeprav pojem svobode zajema različne vidike, vključno s fizično, čustveno, intelektualno in duhovno svobodo. To dejstvo niti ni tako neznano, saj mnogi raziskovalci dvomijo, da svobodna volja dejansko obstaja. Vendar si ne upamo verjeti dejstvu, da nismo svobodni in da ne izbiramo svobodno svojih misli, občutkov in dejanj, to pa pomeni, da sploh nismo sposobni izbrati najuspešnejših, najsrečnejših in najboljših poti zase in za tiste, ki jih imamo radi. Morda tudi dejstvo, da si govorimo o svobodi, da jo zapisujemo v najvišje pravne akte, potrjuje, da dvomimo v svobodno voljo.
Ko v starosti razmišljamo, zakaj in kako smo ravnali v življenju, praktično ugotavljamo, da smo se sicer odločili mi, vendar so bile te odločitve pogojene ali oblikovane oziroma povzročene tudi s silnicami, ki jih ne poznamo. Zanimive so tudi izjave mnogih v starosti, da bi živeli enako, če bi ponovno živeli. Sicer pa se lahko vprašamo, v kolikor je to res, kaj pa lahko storimo in spremenimo?
Misel, ki jo je zapisal apostol Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem,« slišimo danes od starejših v raznih inačicah. Na primer: »Zakaj sem vedno počel, česar si nisem želel početi, in tudi sedaj ne morem storiti tistega, kar bi resnično rad.« »To je ta znana »tiranija nujnega«, zaradi katere ne obvladujemo svojih občutkov, svojih dejanj, svojih misli«, kot je zapisal Stephen R. Covey, ameriški avtor številnih knjig o ustvarjalnosti uspešnih ljudi. Kaj pa če je res, da živimo v »iluziji svobodne volje«, o kateri tako prepričljivo govori omenjeni Alex Loyd?