Sodobno življenje terja od ljudi, da so perfekcionisti v svojem poklicu in v osebnem življenju. Perfekcionizem je osebnostna naravnanost, ki jo opredeljujejo visoka pričakovanja do sebe in drugih. Perfekcionist stremi k popolnosti in naj bi ne delal napak na nobenem področju. V raznih poklicih, zlasti tistih ki so neposredno povezani s potrebami drugih, perfekcionizem pogosto pripelje do izgorelosti.
V starosti je nevarno in nesmiselno biti perfekcionist, čeprav se tovrstna naravnanost praviloma prakticira v obdobju aktivnega življenja. Perfekcionist težko reče NE ob ponudbi, da nekaj opravi, še težje pa dokonča prevzete naloge, saj se vedno vrača na že opravljeno delo in išče morebitne napake pri sebi. Obremenjuje se z vprašanjem, ali ni česa pozabil oziroma spregledal. Kot perfekcionist se želi za vsako ceno izogniti napakam. Prevzema tudi obveznosti, ki jih ne more obvladati. Vse to dela predvsem zato, da bi bil prepoznan in praviloma želi opraviti vse sam. Skupinskega dela ne mara, zlasti če so v skupni površni ljudje. Če je perfekcionist kritiziran, zelo težko sprejema kritiko, primarno išče krivdo pri sebi in ne razmišlja, da bi kritika lahko bila neutemeljena. Vedno je pripravljen ugotavljati, ali je bila napaka dejansko storjena in jo želi takoj popraviti. Poskuša se ubraniti pred kritiko. Pripravljen je storiti vse, tudi zanemariti lastne koristi, da ne bi morebiti škodoval koristim drugih. Po svoje simpatičen, je ponotranjen in zelo emocionalno občutljiv. Zanj je pomembno, kaj o njem mislijo drugi. Hitro spoznava težave drugih, je pripravljen pomagati, ampak ni vedno prisoten s svojim sočustvom. Pogosto zanemarja svoje lastne koristi in možnosti in daje prednost koristim drugih.
Splošno je znano, da so perfektni ljudje vedno v stresu, pomanjkanju časa, in imajo težave s tem, da vse delajo zadnji trenutek in pogosto so v odločilnih trenutkih nepripravljeni. Pozabljajo na bistvene stvari in se ne morejo kontrolirati, saj so radi prisotni na številnih področjih in zaradi tega tudi delajo napake. Običajno imajo več nalog na »to-do« listi, kot jih zmorejo.
Perfektnost ima tudi določeno prednost, kajti perfekcionist vse dela temeljito in razumno, vendar je pogosto s tem obremenjen in živi pod stresom.
Biti perfekcionist, čeprav je na videz privlačna osebnostna lastnost, je bolj zaradi drugih in ni osebnostna vrlina, ker ne prispeva k večjemu poklicnemu uspehu oziroma osebni sreči.
V starosti človek počasi spoznava, da mu perfekcionizem otežuje življenje in se zaveda, da ni slab zato, ker skrbi zase bolj kot za druge.
V obdobju nastopa starosti, ki ni prvenstveno odvisna od števila let življenja, temveč od lastnega notranjega počutja, ko človek občuti nelagodje ob prevzemu obveznosti, čeprav se zaveda, da bi moral reči NE, vendar nima za to moči. V tem obdobju človek ugotavlja, da ni nujno, da je še vedno perfekten in poklican, da živi za druge. Ne sprejema več nalog, ki mu ne pripadajo oziroma jih ne želi. Ne razmišlja, da bi moral biti simpatičen drugim. Ni več pomembno, kaj si drugi mislijo o njem.
Ni ga strah reči NE, ker meni, da bi izpustil nekaj pomembnega za kariero ali na delovnem mestu oziroma da bi nekaj novega zvedel.
V osnovi starejši ne težijo, da bi bili perfektni, so pa željni bližine z ljudmi, ki jih imajo radi in ki jih spoštujejo.
Starejši ni zainteresiran, da bi storil nekaj koristnega za sebe ali druge. Ne prevzema nalog, ki jih ne zmore opraviti. Zunanje spodbude izgubljajo svoj vpliv v korist notranjih, ki vse bolj silijo v ospredje. Še vedno je močno prisotna zavest, da mora biti razumen in koristiti drugim, vendar to ne sme biti obremenilna zaveza. Ponotranjenost misli mu daje moč, da je duševno samostojen in neodvisen od drugih, četudi je praktično odvisen od drugih zaradi bolezni oziroma fizičnih slabosti. Še kako se zaveda pomena duševnega zdravja v razmerju do telesnega. Če je navdušen nad določeno temo, razmerjem ali stvarjo, je tudi v globoki starosti še kako sposoben učenja, čeprav mu okolje tega ne priznava. Tudi pri globoki starosti se s stalnim spodbujanjem možganov s pozitivnimi signali o določenih stvareh in z malimi spodbudami oblikuje nova pozitivna podzavest in nove navade. Nasprotno na starejše bistveno bolj škodljivo delujejo negativni signali, ki jih pošilja okolje v njihove možgane in povzročajo strah in stres, kar jih spravlja v depresijo in obup.
V starosti se ne sme pričakovati posebne hvaležnosti drugih. Sprejeti je treba kot dejstvo, da je dobro, storjeno drugim, samo po sebi dobro delo in zato ni treba čakati na zunanjo hvaležnost. Dejstva, da je veliko ljudi sebičnih in nehvaležnih, se ne da spremeniti in zato ni treba biti razočaran ali morda celo zagrenjen.
Skratka, jesen življenja je lepa, če se posvetimo samemu sebi z razmišljanjem, kako lahko živimo sproščeno, ob zavedanju da nam je danes vsak trenutek podarjen, in brez oziranja na obdobja, ko smo živeli v razkošju časa, ne da bi se tega zavedali.
Nemški filozof Schopenhauer je zapisal: “Z vidika mladosti je življenje neskončno dolga prihodnost; z vidika starosti je zelo kratka preteklost. Treba se je postarati, se pravi dolgo živeti, da spoznaš, kako kratko je življenje.”
Ob tem pa je treba še dodati: »Četudi je kratko, pa je vendar čudovito …«
Šime ivanjko