V 90-ih letih preteklega stoletja sem bil za slovenske medije »persona non grata« in so se mediji z menoj veliko ukvarjali v smislu objavljanja podatkov, za katere naj bi bila javnost »zainteresirana«. Takrat sem uspešno vodil večje število sodnih sporov z mediji in tudi s slovensko obveščevalno službo. V tistem obdobju za medije ni bilo nobenih omejitev, da objavljajo (z odebeljenim tiskom) neresnične in obtožujoče insinuacije o osebah, ki jim niso bile «všeč«, kar koli že naj to pomeni.
Pred dnevi so me bralci opozorili, da je v znanem mariborskem mediju objavljena informacija o nezadovoljstvu medijev, ker so ljubljansko, kranjsko in koprsko sodišče sprejela začasne odredbe, da morajo mediji iz objavljenih prispevkov umakniti ime obtoženega kmeta, ki je bil obtožen ogrožanja in uničevanja okolja. V objavljenem članku z naslovom »Sodniki kot cenzorji medijskega poročanja« mariborski medij poroča o presenečenju nad omenjeno odredbo okrajnih sodišč, da ne smejo objavljati imena obtoženega, čeprav so sodne razprave javne. (Zanimivo je, da je izdajo omenjenih odredb sprožila »zdrava kmečka pamet«, ne pa številni prizadeti podjetniki, izobraženci in drugi, ki so se doslej tudi že znašli v podobni situaciji.)
Ta članek me je spomnil na temeljno idejo, na podlagi katere sem leta 1998 ustanovil prvo Društvo za medijsko kulturo, ki še danes deluje v okviru mladih nadobudnih mariborskih pravnikov pod predsedstvom dr. Jana Stajnka, profesorja na Pravni fakulteti v Mariboru. Namen ustanovitve omenjenega društva so bila prizadevanja, da se omeji takrat neomejena svoboda medijev, da objavljajo imena domnevno ovadenih in obtoženih oseb, zlasti v podjetništvu.
O tej problematiki, zlasti objavljanja imen s poudarjenim tiskom v tiskanem mediju, sem večkrat pisal tudi na družbenem omrežju.
Priznam, da sem zelo zadovoljen z ukrepanjem omenjenih okrajnih sodišč in sem tudi prepričan, da bo ustavno sodišče, ki bo tudi obravnavalo dotično problematiko, zavzelo stališče, kako v bodoče varovati posameznike pred nepotrebnim medijskim izpostavljanjem, s katerim so pogosto obsojeni na težjo kazen, kot jih izreka sodišče. To zlasti velja za posameznike, ki so v sodnih postopkih spoznani za nedolžne, ali pa sploh nikoli niso bili predmet sodnih postopkov, medijske objave pa so temeljile na nepreverjenih govoricah, kot je bil moj primer.
V članku omenjenega tiskanega medija se poudarja, da so razprave na sodišču javne, kar ni sporno, vendar avtorica članka ne loči pravice posameznika, da prisostvuje javni razpravi na sodišču, od prisotnosti novinarja, ki izrablja svojo prisotnost, da praktično javnosti posreduje obtožbo in tudi doda svoje, praviloma negativno mnenje in posameznika izkorišča kot sredstvo za svoj zaslužek.
Sklicevanje na pravico in dolžnost medijev, da so poklicani seznanjati javnost, ni sporno, vendar pri tem mediji nikoli ne vprašajo javnosti, o čem želi biti obveščena. Bodimo iskreni, mediji primarno objavljajo to, kar se na trgu boljše prodaja, pri čemer se zavedajo, da se informacije o domnevnih napakah in slabosti drugih, ter poseg v njihovo zasebnost, prodajo kot »vroče žemljice«.
Mediji se sklicujejo na obstoj javnega interesa za njihove objave, v temelju pa v svojih objavah zasledujejo interese, škodljive in nesprejemljive z vidika človeške zvedavosti javnosti, in je prav, da se posameznika varuje pred vsiljivo brezmejno zvedavostjo družbenega okolja za posameznika.