Pred dnevi je moj prijatelj mag. Tone Potočnik na Facebooku objavil pohvalo zdravstvenim delavcem kirurških ambulant v Splošni bolnišnici Ptuj, ki so na njegov telefonski klic v 10 minutah odgovorili in podali informacijo glede možnosti kirurškega posega. Na prvi pogled nič posebnega, vendar je v svojem zapisu dodal, da je treba kdaj pa kdaj pohvaliti koga, ki je dobro opravil svoje delo ali pa opravil nekaj več, kot se od njega pričakuje.
Omenjena objava mi je dala misliti, kako smo v praksi v vsakodnevnem življenju skopi s pohvalami, smo pa enormno radodarni s kritikami.
Vsi želimo biti pohvaljeni, je zapisal rimski pesnik Enij (Pohvala gre človeku, hvala pa praviloma stvarem in dejanjem). S pohvalami praktično vzgajamo in spodbujamo otroke, pri čemer delamo tudi napake, da namesto pohvale tistega, kar je otrok opravil oziroma za kar si je prizadeval, pohvalimo njegovo nadarjenost, kar po mnenju strokovnjakov bolj škodi kot koristi. Dobra in iskrena pohvala vpliva pozitivno na naše počutje in pomaga zgraditi pristen in zaupen odnos z drugimi. Pohvala v delovno sodelovalnem procesu ustvarja dobro vzdušje, ki vodi v višjo delovno učinkovitost in vpliva na dolgoročno privrženost zaposlenih.
Zanimivo je, da smo veseli pohvale od drugih, vendar smo zelo skopi pri dajanju pohvale drugim. Namesto pohval smo radodarni s kritiko drugih in s tem zmanjšujemo medsebojno zaupanje ter notranjo motivacijo biti dovzeten za tuja vzdušja in razpoloženja.
Splošno je znano, da so pozitivne spodbude bolj stimulativne kot grožnje in strah, s katerimi se ljudi nekaj prisiljuje. Klasična negativna motivacijska orodja ne delujejo na današnjo mlajšo generacijo, ki visoko vrednoti kakovostno življenje, samostojnost in svobodo ter prijetno delovno okolje. Veliko jim pa pomeni pohvala, čeprav menijo, da je pohvala za njih samoumevna.
Ljudje hrepenijo po priznanju, zlasti če sodelujejo in aktivno prispevajo k uspehu in ustvarjanju zastavljenih ciljev. Delamo napake, če dajemo priznanja predvsem uglednim osebnostim, ki jim to ne pomeni veliko, pozabljamo pa na tiste, brez katerih sploh ne bi dosegali dobrih rezultatov. Hvalimo direktorje, ne pa tudi delavcev. Če pa jih že hvalimo, delamo to rutinsko in kolektivno, kar jim ne pomeni veliko.
Pohvala in razne oblike priznanja, ki so izrečeni pred drugimi, mnogim pomenijo več kot denar. Pohvalo je treba dati kot ciljno nagrado in to čim prej po doseženem rezultatu, in naj bo brez dodatka: »Ampak …«, ker se z njim pohvala razvrednoti in se spremeni v nadzorovano opozorilo oziroma v očitek.
Pohvala je najcenejše darilo drugemu in zakaj z njim tako skoparimo…?