V razvoju mariborskega višjega in visokega šolstva, vključno z univerzo, je veljalo v širšem družbenem okolju stereotipno mnenje o drugorazrednosti študentov, ki študirajo v Mariboru, v odnosu do študentov ki študirajo v Ljubljani. Tovrstne izkušnje imam tudi osebno kot izredni študent v Mariboru. Ne morem trditi, da to velja še danes, bojim pa se, da tudi danes ni bistveno drugače. (Znanec mi zatrjuje, da mnenje o drugorazrednosti Maribora v odnosu do metropole velja tudi na številnih drugih področjih.)
V naslednjem letu bo 65 let od prvih višjih šol v Mariboru in 50 let od ustanovitve univerze kot enega najpomembnejših zgodovinskih dogodkov za Maribor in severovzhodni del Slovenije.
Zavedam se, da ni vsakemu dano, da lahko v svojem življenju spremlja, oziroma da je na nek način zraven pri razvoju tako pomembne institucije, kot je nastanek in razvoj višjega, visokega in univerzitetnega izobraževanja. Dobro so mi poznani napori relativno majhne skupine vizionarjev pred 60 leti, ki se je borila zoper odpore in nerazumevanje njihovih idej o nujnosti odpiranja Maribora visokemu šolstvu. Da je del kritike določenih elitnih družbenih struktur, zlasti v metropoli, o pomanjkanju strokovnega pedagoškega in raziskovalnega kadra bil upravičen, ni sporno, vendar je to sočasno spodbujalo trmasto vztrajanje pedagoških delavcev v Mariboru, da svoje praktične izkušnje nadgradijo s teoretičnim znanjem.
Kar nas je mariborske študente motilo, je bil podcenjevalen odnos v razmerju do ljubljanskih študentov, češ da izhajamo pretežno iz ruralnih območij in iz delavskih družin, v katerih se nismo mogli izobraziti na enak način kot mestni otroci elitnih izobraženih politično pomembnih družin.
Znana ideološko politična teza v času socializma, da je treba podpreti otroke delavcev in kmetov, je bila samo prazna verbalno lepo slišana puhlica, ki ni imela veliko veze z realnostjo.
Bila bi zanimiva sociološka raziskava o družbenih neenakostih v praksi v času socializma (ko naj bi veljalo temeljno načelo enakosti), kot na primer: razlika med otroki politično in ideološko prepoznavnih staršev z redečo knjižico in drugimi; med delavskimi otroki in otroki elitnih družin; med otroki slovenskih družin in priseljenih družin iz drugih republik; otroki verskih in neverskih družin; med otroki padlih borcev na strani zmagovalcev NOB in otroki drugih žrtev vojne … in podobno.
V 80-ih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci z Univerze Princeton izvedli zanimiv eksperiment o tem, kako pomembno vlogo igrajo predsodki o starših pri obravnavanju njihovih otrok. Osebe, ki so sodelovale v eksperimentu, so razdelili v dve skupini. Tako prva kot druga skupina je morala oceniti odgovore na izpitna vprašanja neznane študentke. Osebam iz skupine A je bilo pred ogledom posnetka odgovorov rečeno, da gre za študentko, ki prihaja iz revne delavske družine, osebam iz skupine B pa, da so dekličini starši bogati in družbeno prepoznavni. Osebe v skupini A so študentkino znanje ocenile kot podpovprečno. Osebe v B skupini so iste odgovore ocenile kot nadpovprečne.
Po mojih spominih so se študenti na mariborskih izobraževalnih institucijah, in sicer zlasti iz ruralnih območij, pogosto soočali z različnimi izzivi in ovirami v razmerju do tistih iz mestnih okolij in zlasti študentov iz metropole.
V mojem času, ne samo študija temveč tudi v obdobju predavateljskega dela v Mariboru, mariborski študentje niso imeli enakega dostopa do kakovostnih izobraževalnih virov, kot so knjižnice, laboratoriji ali specializirana oprema, kakor so jih imeli ljubljanski študenti.
Bilo je prisotno tudi pomanjkanje raznolikosti izobraževalnih možnosti. V Mariboru ni bilo enake izbire izobraževalnih institucij in študijskih programov, kot je to bilo v Ljubljani. Kulturne in družbene norme delavskega mariborskega okolja so bile manj spodbudne do visokega izobraževanja. To je bil vzrok, da so se študenti počutili manj samozavestne ali manj podprte pri svojih izobraževalnih prizadevanjih. Prepoznavne razlike so bile zlasti na finančnem področju. Stroški študija, prevoza, nastanitve in drugih življenjskih potrebščin so mariborske študente postavljali v neenakopraven položaj. V Mariboru je bilo izrazito prisotno pomanjkanje mentorstva, saj je bilo težje najti mentorje in pridobiti izkušnje v svojem izbranem študijskem področju.
Negativni predsodki nekaterih profesorjev v Ljubljani do mariborskih študentov, zlasti še mariborskih izrednih študentov, ki so nadaljevali študij na drugi stopnji v Ljubljani, so bili splošno znani. Ker izredni študij na ljubljanski univerzi ni bil tako obsežen in poudarjen kot na mariborski, številni profesorji niso imeli izkušenj s to strukturo študentov.
Profesorji v Ljubljani so se lažje povezovali z mestnimi študenti in so jih bolje razumeli. Ta povezava je lahko ustvarjala boljšo komunikacijo in zaupanje med profesorjem in študentom. Redni študij mestnih študentov ustvarja učne izkušnje, ki so bolj relevantne in pomembne za vsakega posameznega študenta.
V tistem času je bilo med študenti splošno znano, da so mariborski profesorji, praviloma uveljavljeni strokovnjaki iz prakse, imeli večjo empatijo do izrednih študentov, saj so se lažje postavili v njihove čevlje in razumeli njihovo specifiko ter se bolj sočutno in podporno odzivali na potrebe izrednih študentov. V Ljubljani so se študenti srečevali bolj s teorijo, v Mariboru pa so bile v večji meri izpostavljene izkušnje profesorjev, ki so praviloma prinašale bogastvo praktičnih znanj in raznolikost učnih metod.
Zavedam se, da so to bolj osebna razmišljanja, utemeljena na osebnih izkušnjah, vendar se bojim, da je določena zadržanost metropole do Maribora nasploh, pa tudi do drugih v novem času ustanovljenih univerz, prešla na politične strukture in oblastne organe, kar ima lahko hude posledice za bodoče stanje v naši družbi, ki je centralno in avtoritativno vodena.
Pri centralnem in avtoritativnem vodenju države se odločitve in ukrepi sprejemajo zgolj na vrhu politične hierarhije, brez aktivnega sodelovanja ali vpliva državljanov. To omejuje svobodo posameznikov in zatira njihovo raznolikost mnenj, idej in inovacij ter omejuje kreativnost in napredek družbe v sposobnostih razmišljanja, saj se odločitve sprejemajo na osnovi ozkega kroga ljudi v politični eliti.
Takšna oblika vodenja države praviloma privede do neučinkovite uprave, saj se odločitve sprejemajo na oddaljeni ravni, ob nezadostnem poznavanju lokalnih potreb in razmer.
Če želimo dejansko zagotoviti naši mladi generacij študentov priznanje enakovrednosti znanja in utrditi njihove potrebe po visoki stopnji strokovne samozavesti, morajo družba kot celota ter družbene oblastne in znanstvene elite zagotoviti enake pogoje študija in, kar je še bolj pomembno, enakovredno obravnavati vse udeležence v procesu izobraževanja …
Potem se ne bo dogajalo, da celo na razpisih za pripravništvo nekateri delodajalci med pogoji za sprejem nerazumno navajajo kriterij, da je diplomant zaključil študij na točno določeni fakulteti (ko gre za pridobljeno izobrazbo iste vrste in stopnje, da ne bo pomote …).