Pred 45 leti je Šime Ivanjko kot prvi v Sloveniji na Pravni fakulteti v Ljubljani pod mentorstvom znanega prof. dr. Stojana Cigoja obranil doktorsko disertacijo »Zavarovanje odgovornosti OZD[1]«. To je bila prva disertacija v slovenskem jeziku iz tega področja po drugi svetovni vojni. Tudi v jugoslovanskem merilu je isti avtor objavil prvo širšo in poglobljeno problematiko o obveznem zavarovanju v prometu v obliki magistrskega dela, branjenega na Pravni fakulteti v Zagrebu[2]. Čeprav je bilo zavarovalništvo v tedanjem sistemu posebna družbena in gospodarska dejavnost pod posebnim nadzorstvom države, je država posvečala posebno pozornost razvoju zavarovalništva tudi na znanstvenem področju. K temu je prispevala odprava enotnega jugoslovanskega državnega zavarovanja v okviru DOZ-a (Državni osiguravajući zavod) ob koncu šestdesetih let preteklega stoletja. Zavarovalništvo je bilo organizirano po načelu vzajemnega zavarovanja po posameznih regijah, s tem, da je bilo pozneje v sedemdesetih letih centralizirano v republiške zavarovalne skupnosti.[3] Razvoju zavarovalništva v Sloveniji je bila posvečena posebna pozornost s prizadevanjem prof. dr. Danila Požarja, profesorja na takratni Višji ekonomski šoli v Mariboru, ki je tudi vodil posebni študijski program o zavarovalništvu na višji stopnji. Takrat je bil Maribor v jugoslovanskem prostoru prepoznan kot središče skupine zavarovalnih strokovnjakov, ki so bistveno prispevali k iskanju in posodabljanju zavarovalništva. Pri tem je posebno vlogo, kot idejnega kreativnega podpornika razvoja te dejavnosti, igrala Zavarovalnica Maribor in zlasti njen takratni vodja finančnega poslovanja g. Max Korošec. Z integracijo slovenskega zavarovalništva v Zavarovalno skupnost Triglav je praktično znanstveno raziskovalno delo zamrlo, razen zelo burnega razpravljanja o političnih in ideoloških vidikih zavarovalništva kot »drugega finančnega ministrstva« v takratni SRS.[4]
Po osamosvojitvi smo se v Sloveniji več let ukvarjali z privatizacijo Zavarovalnice Triglav, kar je ena od največjih neraziskanih finančnih skrivnosti, kako je mala skupina ljudi uspela dobiti praktično zastonj delnice Triglava milijonskih vrednosti.
Na področju zavarovalnega prava, za razliko od finančnega področja, praktično v zadnjih desetletjih ni storjeno nič velikega, čeprav je zavarovalno pravo ob aktuarski stroki najpomembnejše in najbolj strokovno zapleteno področje. To velja zlasti za področje zavarovanja raznih vrst odgovornosti, da posebej ne omenjam zavarovanja poklicne odgovornosti raznih poklicev.
Prva doktorska disertacija o zavarovanju odgovornosti
Doktorska disertacija prof. dr. Ivanjka je bila prva poglobljena študija po drugi svetovni vojni,[5] o do takrat malo znanemu zavarovanju odgovornosti. Ta vrsta zavarovanja je svoj pohod začela v drugi polovici 20. stoletja. Zavarovanje odgovornosti je najmlajša zavarovalna panoga. Genialni otrok, kot so ga imenovali nekateri teoretiki, ki je povzročil neverjetni razvoj, ne samo zavarovalništva, ampak predvsem odškodninske odgovornosti za škodo. Na tem področju je največ obveznih zavarovanj, ki so uvedena v preteklih desetletjih, da ne govorimo posebej o najbolj znanem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki je polno odprtih vprašanj, povezanih s prometom, odškodninsko odgovornostjo, škodo in podobno. Znano je, da v Jugoslaviji vse do leta 1967 ni bilo obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti in da smo na tem področju prav v Sloveniji opravili precejšen premik, zlasti na področju uvajanja AO+ zavarovanja, ki omogoča, da so bili družinski člani zavarovani enako kot tretje osebe.[6] Prav pri nastajanju te vrste zavarovanja je ob dr. Černetu aktivno vlogo odigral tudi prof. Ivanjko.
Aktualnost zavarovalnega prava za razvoj zavarovalništva
Njegova disertacija zavarovanja odgovornosti podjetja je bila še posebej aktualna v 70. in 80. letih zaradi tega, ker so prav na tem področju storjeni največji koraki v smeri varstva delavcev v obliki zavarovanja plačila odškodnine za delovne nesreče in nezgode. Prav to zavarovanje je prispevalo k dvigu varstvene kulture, predvsem varstva pri delu. Omenjena disertacija je bila pozneje objavljena v Založbi obzorja v Mariboru in na podlagi tega je bilo organiziraniih več deset posvetovanj in prav tako so informacije o napredku zavarovanja odgovornosti bile posredovane tudi preko Mednarodnega združenja pravnikov v zavarovalništvu (AIDA), v katerem je bil prof. Ivanjko posebej večkrat aktiven s poročanjem na svetovnih kongresih. Žal nadaljnjih raziskav na tem področju ni bilo opravljenih. Vsekakor pa je treba omeniti prizadevanja mlajših strokovnjakov, ki so z objavami le prispevali velik delež k dvigu in razvoju zavarovalnega prava, kot so Gordana Ristin in Tjaša Korbar ter Sergej Simoniti s svojim komentarjem Zakona o obveznih zavarovanjih (2008), in dr. Marko Pavliha, ki je s svojimi sodelavci večkrat izdal sistemsko delo Zavarovalno pravo. Tudi prof. dr. Ivanjko je evidentiran v Cobissu kot avtor številnih del s področja zavarovalnega prava. Na drugih, zlasti finančnih vidikih zavarovalništva, je več raziskav, pri čemer so zlasti pomembna objavljena dela prof. dr. Franjo Štiblarja. Na področju slovensko-angleške terminologije je prispevala aktualni delež gospa Helena Krašovec svojim Slovarjem zavarovalništva. Zanimivo je tudi delo Franca Škufce, ki je raziskoval zgodovinski razvoj zavarovalništva in izsledke objavil v monografiji Zavarovalništvo na Slovenskem. Idejo prof. dr. Ivanjka o izdelavi splošnega leksikona ali enciklopedije o zavarovalništvu ter sistemske knjige o zavarovanju odgovornosti ter nekaterih drugih predlogov je Slovensko zavarovalno združenje zavrnilo brez obrazložitve. Kljub temu je treba pozdraviti prizadevanja Slovenskega zavarovalniškega združenja v preteklih letih, da se le nekatera pomembna dela z drugih področjih zavarovalništva lahko objavijo s finančno pomočjo zavarovalnic. Zanimive strokovne objave se objavljajo v reviji Zavarovalniški horizonti, ki izhaja v elektronski obliki in je namenjena strokovnim delavcem na področju zavarovalništva. Strokovne članke o zavarovalnem pravu je mogoče zaslediti tudi v mesečniku Davčno-finančni praksi, ki jo izdaja Davčni inštitut v Mariboru in izjemoma tudi v Pravni praksi. Doktorskih disertacij s področja zavarovalnega prava vsaj v zadnjih leti ni zaslediti. V objavah sodne prakse pa je možno zaslediti obravnavanje velikega števila spornih vprašanj. Zamrlo je delo nekoč zelo znane slovenske sekcije Mednarodnega združenja za zavarovalno pravo. Pobude za obnovo delovanja omenjene sekcije niso bile uspešne.
Zavarovanja poklicne odgovornosti terra ignota
Tisto, kar je danes najbolj zanimivo na področju zavarovalništva, so zavarovanja poklicne odgovornosti, odvetnikov, notarjev, zdravnikov, članov uprav in nadzornih svetov, zavarovalnih posrednikov ter vrste drugih poklicev. V Sloveniji imamo v razmerju do drugih držav relativno v skromno število obveznih zavarovanj. Obvezna zavarovanja niso primarno namenjena varstvu izvajalcev raznih storitev, temveč zaščiti njihovih komitentov v primeru njihovega oškodovanja zaradi napak pri poklicnem delu omenjenih nosilcev teh poklicev. Zavarovanje odgovornosti je še posebej dejavnost, ki posega v medčloveške odnose in ima tudi določen moralni značaj, kajti če je odvetnik zavarovan za morebitne škode, povzročene klientu, ki je sicer odvetnik ne bi mogel poravnati svojim premoženjem, s sklenitvijo zavarovanja prispeva ne samo k zaščiti klienta, temveč nasploh k pravni varnosti. Klient bi ostal brez nadomestila škode in v takšnih primerih bi družba morala prevzeti skrb za njega. Enako velja tudi na področju obveznega zavarovanja drugih poklicev, katerim se število odškodninskih zahtevkov v zadnjem času povečuje. Posebej je sporna praksa izvajanja omenjenih zavarovanj poklicne odgovornosti po modelu claims made, ki je po mnenju mnogih v nasprotju z Obligacijskim zakonikom. Omenjeni model je sicer koristen za zavarovalnico, vendar pa škodljiv za oškodovance. [7]
Sklepna razmišljanja
Disertacija prof. dr. Ivanjka je bila pravzaprav začetek v smislu opozarjanja na problematiko zavarovanja odgovornosti v podjetništvu. Avtor se je tudi v številnih člankih kasneje ukvarjal s to problematiko, vendar mu ni uspelo organizirati izdaje in objavljanja sistemskih del s tega področja. Na njegove prošnje in predloge, da bi slovenske zavarovalnice pristopile k objavi kakšnega sistemskega dela, ki bi bilo skupno avtorsko delo zavarovalnih strokovnjakov, ni bilo nikoli pozitivnega odgovora. Pri tem naj omenimo zanimivo situacijo na področju raziskav v zavarovalništvu. Institucije, ki sicer financirajo znanstvene raziskave, a priori odklanjajo financiranje raziskav in objav s področja zavarovalništva z izgovorom, da je to stvar zavarovalnic in da lahko one same financirajo, ker naj bi to bilo le v interesu zavarovalnic. Zavarovalnice pa po naravi stvari skrbijo izključno za operativne raziskave, ki prinašajo neposredni dobiček zavarovalnici. V Sloveniji imamo več kot 1000 zavarovalnic iz članic EU, ki bolj ali manj delujejo na območju Republike Slovenije in selekcionirajo zavarovanja, ki jih sklepajo, glede na stopnjo možnosti, da se zavarovalni primeri realizirajo, pa nimajo nobenega interesa podpirati razvoja slovenske zavarovalne stroke. V razgovoru z vodilnimi strokovnjaki več od tako imenovanih »tujih« zavarovalnic, čeprav to niso tuje zavarovalnice, ki imajo sedež v drugih članicah EU, so predstavniki takšnih zavarovalnic odgovorili, da potrebujejo predvsem srednješolsko izobraženo kadrovsko strukturo, od visoko izobraženih ljudi pa potrebujejo enega pravnika in obveznega aktuarja. Vse ostalo pa zavarovalnice raziskujejo in razvijajo same ter financirajo svoje strokovnjake v državah svojega sedeža. Tudi prof. dr. Ivanjko je zavarovalnicam večkrat poskušal predlagati raziskave na področju zavarovalništva zlasti iz pravnih vprašanj, vendar nikoli ni dobil podpore, ker so vsa sredstva, namenjena tem morebitnim raziskavam, omejena izključno na operativne raziskave, ki neposredno prinašajo dobiček ali razrešujejo določena vprašanja v praksi, pri čemer je pristop zunanjih strokovnjakov v zavarovalništvo strogo omejen in povezan s personalnimi povezavami.
Inštitut za zavarovalništvo in
pravo v Mariboru (IZOP) je bil ustanovljen prav zaradi namena opravljanja raziskav
in nudenja pomoči zavarovalnicam, sodstvu, odvetništvu in podobno v vprašanjih
s področja zavarovanega prava. IZOP razpolaga z zavarovalno biblioteko, ki je v Sloveniji edina v takšnem
obsegu. Žal na tem področju ni trenutno nobenih pozitivnih premikov in jih tudi
ni mogoče pričakovati, tako da je stanje, ki ga je napisal Urbanc leta 1939, skoraj
devetdeset let pozneje približno enako, kot ga je on tudi takrat opisal.[8]
Da pa je področje zavarovalništva širšemu krogu ljudi neznano, pa dokazujejo
številni spori in stališča zavarovalnic, da se pri mnogih zavarovanjih sporna
vprašanja rešujejo pretežno preko sodišča, tako da se tudi ti strokovnjaki v
zavarovalništvu šolajo preko sodnih odločb, kar pa ni najbolj primerno in tudi
ni poceni. Slovenija kot samostojna država bi potrebovala zaradi zaščite
nacionalnih interesov skupino pravnikov, ki niso vpeti izključno v vsakodnevno
operativno problematiko zavarovalnic, da
opozarjajo na splošna vprašanja v zavarovalništvu na podlagi raziskav in
predlagajo tudi rešitve. Morda se bo to zgodilo enkrat v bodočnosti.
[1] OZD je kratica za »organizacijo združenega dela«, ki je danes nadomeščena z takrat prepovedanim pojmom podjetje oziroma gospodarska družba.
[2] Glejte podrobneje: Šime Ivanjko, Osiguranje od odgovornosti korisnika, odnosno vlasnika motornih vozila, Zagreb : Pravna fakulteta Zagreb, 1969. Naloga je objavljena v Osiguranje i privreda : časopis za teoriju i praksu osiguranja. 10 (1969), br. 3-4 ; str. 9-25
[3] Po reorganizaciji zavarovalništva organiziranega v enotnem jugoslovanskem DOZ-u se na pr. v Mariboru organizirala Skupna zavarovalnica za okraj Maribor oziroma se pozneje združila z drugimi regionalnimi zavarovalnicami v Zavarovalno skupnost Triglav kot republiško zavarovalnico. Glede na to, da so zavarovalnice delovale na vzajemni osnovi je beseda zavarovalnica bila opuščena in nadomeščena z zavarovalno skupnostjo. Pojem zavarovalnice je bil praktično prepovedan.
[4] Priznanje Mariboru, da je na področju zavarovalništva imel poseben sloves je tudi izvolitev direktorja Zavarovalnice Maribor za predsednika upravnega odbora Združenja zavarovanih organizacij Jugoslavije Marjana Dajčmana in izvolitev dr. Šimeta Ivanjka za predsednika Skupščine omenjenega jugoslovanskega združenja.
[5] Ni nam znano , da bi v slovenskem ali hrvaškem oziroma srbskem jeziku pred drugo svetovno vojno bila opravljena posebna študija ali doktorska disertacija o tej temi.
[6] Danes se je to zavarovanje (AO plus) omejilo na zavarovanje voznika, ki je odgovoren za nastanek prometne nesreče.
[7] O tej problematiki clams made, glejte, podrobneje v Š. Ivanjko, Sporno sklepanje zavarovanja poklicne odgovornosti “claims made”?, in Š. Ivanjko, Omejitve možnosti uveljavljanja odškodnine zaradi napak odvetnikov, objavljeno na spletni strani Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru, dostopno na: https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/sporno-sklepanje-zavarovanja-poklicne-odgovornosti-claims-made/ in
[8] Že leta 1939 je zapisal dr. Anton Urbanc: »Zavarovavstvo Je pri nas najbolj zanemarjena panoga, prava pastorka, bodisi v narodnogospodarskem pogledu, bodisi v pogledu pravoznanstva.«
Urbanc A. — Zavarovalno pravo 1939, 11. stran.