Pogosto v življenju, posebej pa v starejšem obdobju življenja, občutimo, da smo, in smo tudi bili, precej neurejeni in da nam ob številnih idejah, načrtih, pričakovanjih, možnostih primanjkuje sistematične organiziranosti. Vedno znova poskušamo vnašati red v svoje življenje in imamo občutek, da obvladujemo nova področja svojega vsakdana, dokler ne ugotovimo, da ni več prostora za spontanost, da se razjezimo in temu ustrezno reagiramo na zunanje pojave, da ne opazimo lepote trenutka in podobno.
V starosti, ko se poglabljamo vase, ugotavljamo, kako smo z neznosno lahkotnostjo opuščali individualno odgovornost za svoj nered. Čeprav smo se zavedali, da sta red in ravnotežje med prilagajanjem in svobodo, med redom in kaosom, med navadami in inovativnostjo pogoj za smiselno življenje. Nihče nam tega, ko smo potrebovali, ni povedal, da je to nujno.
Sigmund Freud in Carl Gustav Jung nam lahko pomagata s svojim modelom psihološke strukture pogledati našo zavest, kjer delujejo močne psihološke sile: id, ego in superego. Gre za znano, vendar pa ne tudi dokazano Freudovo konceptualizacijo strukturiranja osebnosti. Po Freudovem mnenju je za zdravo osebnost nujno ravnotežje v dinamični interakciji ida, ega in superega. (Id je najzgodnejši del osebnosti, obsega naše nagonske težnje in temelji na ugodju; ego je naš zavestni, razumski del osebnosti, ki deluje na dojemanju realnosti in se izraža na načine, ki so družbeno sprejemljivi; superego pa je moralni kompas osebnosti, ki podpira občutek za prav in narobe in sestoji iz zavesti in ego ideala; vest, ki prepoveduje nesprejemljiva ravnanja in kaznuje z občutki krivde; ideal ega vključuje pravila dobrega vedenja in ga nagrajuje z občutkom ponosa, če pa so ideali ega nedosegljivi, pa se oseba počuti kot neuspešna oziroma kriva.)
Na splošno te notranje sile predstavljajo naše osnovne nagone, osebno identiteto in poznavanje družbenih norm v povezavi z našim socialnim statusom, izobrazbo in možnostjo za gospodarski uspeh, ker medsebojno delovanje teh sil določa naše duševno stanje.
To medsebojno prepletanje omenjenih sil je kompleksno in pogosto kaotično ter otežuje sprejemanje naših odločitev, določanje lastnih vrednot in iskanje poti v življenju. Da bi našli sebe v tem kaosu, se oziramo za pomoč na zunanje dejavnike, prijatelje in sorodnike, izobraževalne, svetovalne družbene institucije, pravne in moralno etične norme. To nam pomaga najti svojo pot v življenju, ki je najpogostejša in našo individualizacijo stilizira kot kraljevsko pot do sreče in uspeha.
Da bi ohranili svojo individualnost, je, ne glede na obdobje življenja, nujno verjeti v možnost boljše prihodnosti, kajti ko to sprejmemo, smo pripravljeni na novo dobo in na kontinuirano ustvarjanje naše osebnosti. Znano je, da človek lahko preoblikuje svoje življenje, če ima vizijo, ki ga navdušuje, čeprav temu nasprotujejo kaotične psihološke sile, kot so strah pred neuspehom ali pomanjkanje samokontrole.
V življenju imamo več ustvarjalne svobode, kot si mislimo. Moramo biti neomajni pri svojih ciljih in se bomo sčasoma naučili ukrotiti neukrotljive notranje sile. Pri tem pa nam ni treba takoj spremeniti vsega, da bi bili srečni.
Treba je čim bolj trdo delati vsaj na eni stvari, kar šteje v življenju.
Filozof G.W.F. Hegel je to promlematiko človeka dojel v stavku;”Srečen je tisti, ki je svoje življenje uskladil s svojim posebnim značajem, željo in voljo ter tako uživa v svojem obstoju.”
Š.Ivanjko