Skupina pravnih strokovnjakov je navdušena nad idejo, da se pristopi k izdelavi novega zakona o zavarovalni pogodbi. To bi naj bil postopek prenove določil Obligacijskega zakonika, ki danes ureja zavarovalno pogodbo. Pobudniki te ideje se zgledujejo po postopkih prenavljanja posameznih zakonov, kot je to opravljeno pri Zakonu o gospodarskih družbah, kjer smo namesto ZGD dobili ZGD-1 brez vsebinskih sprememb; pravkar se prenavlja Zakon o zavarovalništvu, kjer bomo namesto ZZavar dobili ZZavar-1.
Znano je, da ena skupina pripravlja zakon, druga pa ga prenavlja, vendar so vedno v eni in drugi skupini večinoma isti strokovnjaki.
Na področju zavarovalništva zavarovalna pogodba temelji na znanih shodiščih avstrijskega Zakona o zavarovalni pogodbi iz leta 1917. Na naših območjih je njegova vsebina praktično stalno prisotna. Na slovenskem in hrvaškem območju so se kot pravna pravila omenjenega zakona uporabljala do leta 1978, ko je večina določb bila prenesena v jugoslovanski Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Z manjšimi nomotehničnimi korekturami in še manjšimi vsebinskimi spremembami so določila ZOR-a »prepisana« v slovenski Obligacijski zakonik(OZ), ki je začel veljati leta 2002. Sedanja ureditev zavarovalne pogodbe v OZ je sodobna in nomotehnično enostavno ter razumljivo napisana. Ima skoraj sto letno tradicijo in je usklajena z evropsko zavarovalno ureditvijo v kontinentalnem delu Evrope, zlasti z Nemčijo in Avstrijo.
Inštitut za zavarovalništvo v Mariboru je pravkar izdal knjigo Zavarovalno pravo v sodni praksi, v kateri je objavljenih 850 sodnih odločb, ki so jih sprejemala sodišča zadnjih 50 let na območju bivše SFRJ do 1991 leta in slovenska sodišča od osamosvojitve Slovenje. Prav sodna praksa je s svojimi odločitvami utrjevala načela omenjenega avstrijskega Zakona o zavarovalni pogodbi iz leta 1917 prenesenih v ZOR in OZ in oblikovala strokovne standarde, ki jih vsebujejo splošni in posebni zavarovalni pogoji zavarovalnic. V omenjeni knjigi je prav ta ideja kontinuitete enakih ali podobnih rešitev posebej poudarjena.
Ob tem, da se v EU pripravlja tudi enotna ureditev zavarovalne pogodbe, se upravičeno postavlja vprašanje ali je ta prenova ureditve zavarovalne pogodbe, ki dejansko ne more biti vsebinsko bistveno drugačna kot je sedaj, sploh potrebna.
Nomotehnično bo bodoča ureditev zagotovo slabša, če bo uporabljena metoda sedanje nomotehnične izdelave slovenskih zakonov, ki je uporabna le za pravnike, ni pa namenjena razumevanju predpisov za uporabnike, ki nimajo pravnega znanja.
Prepričan sem, da se bodo pristojni organi pred dokončno odločitvijo posvetovali z zavarovalno stroko in ljudmi, ki si želijo manj predpisov in več jasnih standardov, ki so se in se bodo avtonomno oblikovali v zavarovalništvu, ki pa je žal še vedno pastorka na področju znanosti, kot je to 1939. leta zapisal Anton Urbanc v svojem komentarju omenjenega Zakona o zavarovalni pogodbi iz leta 1917.
Š. Ivanjko
