Zavarovalništvo je pred novimi izzivi. Zavarovalništvo, takšno kot ga poznamo, odhaja v zgodovino in bo treba na področju zavarovalništva razviti sodobno misel ter prilagoditi novim okoliščinam tudi organizacijo zavarovalništva in poslovanje zavarovalnic. Zlasti pa treba oblikovati nove partnerske odnose z zavarovalci. Ne bi bilo primerno opisovati vsega, kar se je dogajalo v preteklih dvajsetih letih na področju zavarovalništva in kar je bilo prikrito javnosti. Kriza je zlasti pokazala določene slabosti pri t. i. naložbenih zavarovanjih. Problemov so se zavedali le strokovnjaki, ki so bili neposredno povezani z zavarovalništvom, bodisi v okviru zavarovalništva, bodisi t. i. »nasprotniki zavarovalništva« zunaj zavarovalnic. Zavarovalnice niso navdušene vzpostavljati dialoga s strokovno javnostjo. Res pa je, da strokovnjakov izven zavarovalnic v Sloveniji praktično ni. Zavarovalnice pa ne želijo zavarovalcev, ki poznajo zavarovalništvo. Tudi zakonodajalec pogosto ureja zavarovalništvo s pomanjkljivim poznavanjem zavarovalništva, predvsem z vidika finančne varnosti in primernosti zavarovanja za zavarovalce.
Pred približno enim letom smo v Sloveniji sprejeli nov prenovljen Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1, Uradni list RS, 93/2015). Že dejstvo, da zakon vsebuje 647 členov, govori o zapletenosti pa tudi o pomembnosti te oblike gospodarske dejavnosti. S tem zakonom so dani temelji za novo opravljanje dejavnosti zavarovalništva, ki prinaša bistvene novosti na področju zagotavljanje finančne trdnosti zavarovalnic. Bistvena novost zakona je trajni in aktivnejši nadzor nad poslovanjem zavarovalnic, ki ga izvaja Agencija za zavarovalni nadzor, ki ima obsežna pooblastila nadzora nad poslovanjem zavarovalnic, zavarovalnih zastopnikov in zavarovalnih posrednikov (zavarovalnih distributerjev).
Doslej so zavarovalnice prodajale svoje produkte prek svojih zastopnikov, ki so delovali kot podaljšana roka zavarovalnic in je razumljivo, da niso primarno zastopali interesov zavarovalcev. Zavarovalnih posrednikov pa zavarovalnice niso sprejele kot svojih partnerjev prav zaradi tega , ker so le ti po zakonu morali zlasti varovati interese zavarovalcev. V začetku naslednjega leta (najpozneje 18.2.2018) bo nova ureditev zavarovalnih distributerjev spremenila temeljno vsebino razmerij med zavarovalnico in zavarovalcem. Slovenija mora do omenjenega dne v svoj pravni sistem prenesti Direktivo (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (prenovitev Direktive o zavarovalnem posredovanju 2002). To bo storjeno s spremembami in dopolnitvami tistih določb ZZavar-1, ki se nanašajo na zavarovalne zastopnike in posrednike.
Zavarovalništvo je šele na pohodu. Če primerjamo delež sredstev, ki se zbirajo v zavarovalnih skladih v bruto nacionalnem dohodku, ugotovimo, da je slovensko zavarovalništvo v spodnjem delu lestvice razvitih evropskih držav. Delež sredstev v zavarovalnih skladih se približuje 5-6 odstotkom bruto nacionalnega dohodka, ob tem, ko v nekaterih drugih državah v Evropi dosega sedem odstotkov in več, v razvitih državah sveta pa tudi do 15 odstotkov. Zavest o možnih nevarnostih, tako na področju ohranjanja premoženjskega standarda kot življenjskih dobrin, je pri ljudeh vse močnejša, kar pomeni, da bodo z zavarovanjem poskušali ohraniti življenjski standard in si ob poškodbah oziroma okvarah zdravja zagotoviti določeno denarno nadomestilo. Zavarovalništvo bo še naprej igralo pomembno narodnogospodarsko vlogo, glede na to, da so sredstva, ki jih zbira zavarovalništvo, posebno koristna za razvoj gospodarstva na področju investicij, vendar pa to ni prioritetna naloga zavarovalnic. Zavarovalnice bodo morale v večji meri postati sodoben spremljevalec zavarovalcev kot potrošnikov in gospodarskih subjektov, ki ne bo izključno zagotavljal zaščite ob nepredvidenem škodnem dogodku, temveč bo ponujal tudi druge storitve finančnega značaja. S tem bodo pridobile veljavo zlasti male zavarovalnice, ki se bodo znale prilagoditi potrebam malih zavarovancev, fizičnih oseb in malih gospodarskih subjektov. To še posebej velja za Slovenijo, kjer ni mogoče pričakovati, da bodo delovali veliki gospodarski subjekti z nekaj tisoč zaposlenimi. Zavarovalnice bodo prisiljene sprejeti zavarovalne posrednike kot skrbnike zavarovancev in sočasno tudi njihove neposredne pomočnike, ki bodo seznanjali zavarovalnico s potrebami zavarovancev in ob tem še konkurenčnost med zavarovalnicami.
Z zavarovalništvom ni mogoče preprečiti škodnih in drugih dogodkov, vendar je posledice mogoče ublažiti. Za zavarovance kot potrošnike pa ublažitev posledic ne pomeni samo zavarovalnine oziroma odškodnine kot denarnega nadomestila škode, temveč predvsem človeški, kulturni in poslovni odnos strokovnih služb zavarovalnic, zavarovalnih zastopnikov in posrednikov do zavarovalca. Kot zavarovalci morda najbolj pogrešamo to, da v zavarovalnici in pri zavarovalnem delavcu, posredniku ali zavarovalnem zastopniku vidimo človeka, ki nam želi pomagati kot sočlovek-strokovnjak in kot pomočnik, ki razume položaj in potrebe zavarovalca. Denar, ki nam ga ponujajo zavarovalnice ob škodnem dogodku oziroma so ga dolžne izplačati, je pomemben, vendar za ustvarjanje človeškega odnosa v zavarovalnem razmerju to ni dovolj. Potrebujemo več človečnosti, strokovnosti in poslovne korektnosti.
Š. Ivanjko, programski vodja IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru
