Leto 2016 bo v zgodovini zavarovalništva ostalo zapisano kot začetek novega razvojnega cikla na področju opravljanja zavarovalnih storitev, zlasti glede njihove prodaje na zavarovalnem trgu. V začetku tega leta je po večletnih pripravah sprejeta nova Direktiva (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (v nadaljevanju; (direktiva 2016/97).[1] Urejanje distribucij zavarovalnih produktov je bilo predmet več direktiv v Evropski gospodarski skupnosti kot predhodnici EU in v EU. Doslej veljavna direktiva, ki je urejala to področje, je bila Direktiva 2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta o zavarovalnem posredovanju, ki jo je bilo potrebno prenoviti zaradi razvoja distribucij zavarovalnih produktov na celotnem trgi EU.[2]
Predmet prenovitve Direktive 2002/92/ES je zlasti poenotenje nacionalnih določb v zvezi z distribucijo zavarovalnih in pozavarovalnih produktov in ker se te dejavnosti izvajajo v vseh državah Unije. Direktive na področju zavarovalništva temeljijo na členu 53(1) in členu 62 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Po svoji vlogi je Direktiva primerna, da se državam članicam omogoči prilagoditev njenih določb na področju opravljanja zavarovalnih poslov, posebnostim nacionalnih trgov in pravnih sistemov posamezne članice. Namen te direktive je usklajevanje nacionalnih pravil o dostopu do dejavnosti distribucije zavarovalnih in pozavarovalnih produktov ter minimalna harmonizacija, kar pomeni, da lahko države članice ohranijo določene tradicionalne načine prodaje zavarovalnih produktov, vendar pa ne v nasprotju s to direktivo in sprejmejo strožje določbe za varstvo potrošnikov.
Direktiva 2016/97 daje poseben poudarek na pomen distribucij zavarovalnih produktov z vidika varstva potrošnikov-zavarovalcev in še posebej izpostavlja pomen nosilcev prodaje, ki jih opredeljuje s skupnim pojmom zavarovalni posrednik.[3] Pri tem pa poudarja že uvodoma, da imajo zavarovalni in pozavarovalni posredniki osrednjo vlogo pri distribuciji zavarovalnih in pozavarovalnih produktov v Uniji (4. toč. uvodnih določb).
Direktiva 2016/97 se zaradi enake obravnave vseh oseb, ki se ukvarjajo z distribucijo zavarovalnih produktov in enake stopnje varstva zavarovalcev, nanaša na vse te osebe ali institucije kot so razne vrste zastopnikov, posrednikov, bančnih delavcev, ki posredujejo ob bančnih poslih tudi zavarovalne produkte, turistične agencije in podjetja za najem vozil. Med distributerje direktiva 2016/97 šteje tudi zavarovalnice, ki opravljajo posle posredovanja za druge zavarovalnice.
Z razliko od doslej veljavne Direktive 2002/92/ES o zavarovalnem posredovanju, ki je v svojem fokusu primarno obravnavala zavarovalne posrednike in sekundarno tudi zastopnike, pa direktiva 2016/97 primarno ureja dejavnost opravljanja dejavnosti prodaje oziroma distribucije zavarovalnih produktov nasploh, ki jo lahko opravljajo različne fizične in pravne osebe. Takšni sistemski pristop je nujen zaradi olajšanega izvajanja enotnega načina distribucije zavarovalnih in pozavarovalnih produktov v cilju zagotavljanja varstva zavarovalcev. Vsi izvajalci distribucije zavarovalnih produktov bi naj bili enako odgovorni za ohranjanje varstva zavarovalcev, zlasti glede pravilnega izvajanja temeljnega namena direktive 2016/97, da je zavarovalec vsestransko obveščen o vsebini zavarovalnega razmerja pred sklenitvijo ustrezne pogodbe.
Uporaba Direktive 2002/92/ES je pokazala, da je za številne določbe potrebna nadaljnja opredelitev, da bi se olajšalo izvajanje distribucije zavarovalnih in pozavarovalnih produktov ter da je zaradi varstva potrošnikov potrebna razširitev področja uporabe navedene direktive na vse prodaje zavarovalnih produktov. Zavarovalnice, ki neposredno prodajajo zavarovalne produkte, bi morale biti vključene v področje uporabe te direktive na podobni podlagi kot zavarovalni zastopniki in zavarovalni posredniki.
Varstvo zavarovalcev kot potrošnikov
Temeljni namen prenove dosedanjih direktiv je zagotavljanje varstva zavarovalcev kot potrošnikov. Ker še vedno obstajajo bistvene razlike med nacionalnimi predpisi, ki postavljajo ovire enotnemu opravljanju dejavnosti distribucije zavarovalnih produktov na notranjem trgu Unije, je treba okrepiti notranji trg in spodbujati resnični notranji trg za produkte in storitve zavarovanja kot gospodarske in družbeno pomembne dejavnosti. Sedanji in nedavni pretresi na finančnih trgih so izpostavili pomen zagotavljanja učinkovitega varstva potrošnikov v vseh finančnih sektorjih, zato je ustrezno okrepiti zaupanje strank in bolj poenotiti normativno ureditev glede distribucije zavarovalnih produktov, da bi zagotovili ustrezno raven varstva strank v celotni Uniji. Posebno pozornost pa je treba posvetiti zapletenim in finančno pomembnim zavarovalnim poslom, ki odstopajo od tradicionalnih pravil, na katerih temelji zavarovalništvo in prehajajo na finančno investicijsko področje v obliki naložbenih zavarovanj. Pomembno je upoštevati posebno naravo zavarovalnih pogodb v primerjavi z naložbenimi produkti, ki jih ureja druga direktiva[4]. Zvišati bi bilo treba minimalne standarde glede pravil distribucije in vzpostaviti enake konkurenčne pogoje glede vseh zavarovalnih naložbenih produktov.
Ugotovljeno je, da je najbolj učinkovito varstvo, če zavarovalci sami izvajajo nadzor nad poslovanjem zavarovalnic, to pa je mogoče samo, če so strokovno usposobljeni ocenjevati delo zavarovalnic pri sklepanju zavarovalnih poslov. Dosedanji nadzor nad poslovanjem zavarovalnic ni bil učinkovit z vidika varstva zavarovalcev, ker je bil primarno usmerjen v varovanje finančne stabilnosti zavarovalnic, ki je pomembna sestavina finančnega gospodarstva nasploh, varstvo zavarovalcev pa je postalo sekundarnega pomena. Dominantnega položaja zavarovalnic v razmerju do potrošnikov ni mogoče omejiti drugače kot z dvigom strokovnega znanja pri zavarovalcih. Glede na to, da je zavarovalna kultura, zlasti v nekaterih članicah Unije, na relativno nizki ravni in se v sistemu izobraževanja zavarovalništvu ne posveča potrebna pozornost, je nujno potrebno dvigniti nivo informiranosti zavarovalcev v okviru splošne finančne pismenosti, katere del je tudi zavarovalništvo. Da bi zagotovili ustrezno raven varstva strank v celotni Uniji, je zato treba poenotiti normativno ureditev glede distribucije zavarovalnih produktov. Zvišati bi bilo treba tudi minimalne standarde glede pravil distribucije in vzpostaviti enake konkurenčne pogoje glede vseh zavarovalnih naložbenih produktov.
Omejitev uporabe določb Direktive o distribuciji zavarovalnih produktov
Na področju zavarovalništva se pogosto pojavljajo tudi fizične in pravne osebe, ki opravljajo določene storitve v zvezi z distribucijo zavarovalnih produktov, vendar niso pod nadzorom Agencije za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju AZN). To so osebe, ki opravljajo drugo poklicno dejavnost, kot so davčni izvedenci, računovodje, odvetniki in drugi, ki občasno, med opravljanjem te svoje dejavnosti, svetujejo ali dajejo informacije v zvezi z zavarovalnim kritjem. Razen omenjenih poklicev se določila direktive ne nanašajo na razne samostojne svetovalce s področja zavarovalništva, kot so pregled polic in razlaga zavarovalnih pogojev, svetovanje zavarovalcem ali zavarovalnicam pri spornih vprašanjih glede zavarovalnega kritja in pomoč strankam pri reševanju sporov. Bistveno ali se na določeno poslovno razmerje nanaša omenjena Direktiva je namen opravljanja konkretnega svetovanja ali drugih oblik pomoči zavarovalcem ali zavarovalnici. Namen te dejavnosti ne sme biti pomoč stranki, da sklene ali izpolni zavarovalno ali pozavarovalno pogodbo. Glede na to, da je tako oblikovana opredelitev dokaj ohlapna, bo treba v praksi ugotoviti ali je na pr. svetovanje, povezano s konkretno aktivnostjo, usmerjeno v nastanek zavarovalnega razmerja. Pri tem je lahko v pomoč tudi ocena ali je takšno ravnanje običajno ravnanje posrednika ali zastopnika. Tako na pr., če zavarovalec vpraša določeno osebo ali je obvezen plačati premijo in kakšne so posledice, če premija ni plačana, odgovor na to vprašanje ne pomeni opravljanja opravil v zvezi z izpolnitvijo zavarovalne pogodbe. V drugih državah je vrsta institucij, ki zavarovalcem ponujajo svetovanje v vprašanjih zavarovalnih pogodb, vendar to ne sme biti dejanje, ki je usmerjeno predvsem v nastanek zavarovalnega razmerja.
Direktiva se ne uporablja za poklicno vlaganje zahtevkov za zavarovalnico ali pozavarovalnico, poravnavo škode ter izvedensko cenitev zahtevkov. S to dejavnostjo se praviloma ukvarjajo odvetniki in drugi strokovnjaki, ki se jih v tujini praviloma opredeljuje kot zavarovalne svetovalce, ki jih naša zakonodaja ne ureja posebej. Pričakovati je, da jih bo bodoča uskladitev ZZavar-1 z Direktivo vsaj okvirno urejala.
Sklepno
Glede na sprejetje Direktive o distribuciji zavarovalnih produktov se lahko pričakuje, da bo slovenski zakonodajalec še v tem letu strokovni javnosti posredoval izhodišča za vnos njenih določil v slovenski pravni red. Upamo, da bo pri tem lahko sodelovala širša strokovna javnost. Gre za eno od najpomembnejših vprašanj za razvoj slovenskega zavarovalništva. V bodočnosti bo fokus na področju zavarovalništva usmerjen primarno na trženje zavarovalnih produktov in odnos zavarovalnic do zavarovalcev.
[1] Direktiva 2016/97 je objavljena 2.2.2016 v Uradnem listu Evropske unije L 26/19. Pred omenjeno direktivo je bila sprejeta 1976 Direktiva o zavarovalnem posredovanju in 1991 Priporočilo o zavarovalnih posrednikih.
[2] UL L 9, 15.1.2003, str. 3.
[3] Pod pojmom zavarovalnega posrednika Direktiva 2016/97 vedno navaja zavarovalnega in pozavarovalnega posrednika.
[4] . To je zlasti Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).
