V praksi in teoriji je, tako pri zavarovancih kakor tudi pri zavarovalnicah, vsak dan več odprtih vprašanj, zakaj so milijoni zavarovalnih pogodb življenjskega zavarovanja postali sporni v članicah EU od leta 1994. Da bi lahko na ta vprašanja odgovorili, je treba analizirati pravno ureditev z direktivami o življenjskih zavarovanjih v EU in nacionalno zakonodajo vsake članice, ki je v svoj pravni red prenesla omenjene direktive.

Na podlagi mnenja pravobranilstva EU in analize direktiv, ki se nanašajo na življenjska zavarovanja ter pregleda določil Zakona o zavarovalništvu (ZZavar), ki je bil v veljavi do 01.01.2016 in ZZavar-1, ki je v veljavi od 01.01.2016, bomo poskušali odgovoriti na temeljna vprašanja, zakaj je določeno število zavarovalnih pogodb sporno.

 

1. Direktive o življenjskem zavarovanju v EGS in EU

Določbe direktiv imajo praviloma učinek na podlagi izvedbenih aktov, ki jih sprejmejo države članice ob vključevanju njihove vsebine v nacionalni pravni red. Posameznik se lahko v določenih primerih sklicuje na določila direktive v razmerju do države, zlasti kadar obveznosti države izhajajo iz direktive same. Sodišče Evropske unije tako posamezniku priznava pravico, da se v primerih, ko država na podlagi direktive ne sprejme izvedbenih aktov ali če so določbe nacionalnega prava v nasprotju z določbami direktive, sklicuje neposredno na določbe direktive.

 

Na področju življenjskega zavarovanja je doslej sprejetih več direktiv oziroma so pogosto spremenjene in dopolnjevane. Pri urejanju življenjskega zavarovanja srečujemo se z ureditvijo v 5. direktivah, ki jih opredeljujemo kot prva, druga in tretja, ki so razveljavljena z najnovejšima direktivama. Tukaj bo govora le o direktiva, ki so veljale v preteklosti in je njihova ureditev pomembna za presojo ali so določene pogodbe življenjskega zavarovanja, sklenjene od vstopa Slovenije v članstvo EU 2004.leta.

 

1.1. Prva direktiva Sveta o življenjskem zavarovanju

Prva direktiva Sveta o življenjskem zavarovanju 79/267/EGS[1] opredelila to zavarovanje kot „zavarovalno vrsto, ki jo sestavljajo zlasti zavarovanje za primer doživetja, zavarovanje za primer smrti, mešano zavarovanje, življenjsko zavarovanje z vračilom premij, zavarovanje za primer poroke [in] zavarovanje za primer rojstva“. Razen opredelitve življenjskega zavarovanja je omenjene Direktiva opredelila tudi dodatna zavarovanja k življenjskemu zavarovanju, ki jih izvajajo življenjske zavarovalnice, ki se nanašajo na »zavarovanje zoper telesno poškodbo, vključno z delovno nesposobnostjo, zavarovanje za primer smrti, ki je posledica nesreče, in zavarovanje za primer invalidnosti, ki je posledica nesreče ali bolezni, če se te zavarovalne vrste sklenejo poleg življenjskega zavarovanja“.

 

1.2. Druga direktiva Sveta o življenjskem zavarovanju

V vsebino Prve Direktive je posegla Druga direktiva Sveta 90/619/EGS [2], ki jo je spremenila in dopolnila Prvo direktivo o življenjskem zavarovanju) v kateri je življenjsko zavarovanje opredeljeno z pojmom dodatnih zavarovanj. Pri dodatnih zavarovanjih k življenjskemu zavarovanju“ ki jih izvajajo življenjske zavarovalnice, je Druga direktiva opredelila kot „zlasti zavarovanje zoper telesno poškodbo, vključno z delovno nesposobnostjo, zavarovanje za primer smrti, ki je posledica nesreče, in zavarovanje za primer invalidnosti, ki je posledica nesreče ali bolezni, če se te zavarovalne vrste sklenejo poleg življenjskega zavarovanja“(5. člen 1-c).

1.3. Tretja direktiva o življenjskem zavarovanju

Tretja direktiva o življenjskem zavarovanju[3] je bila, tako kot Druga direktiva o življenjskem zavarovanju, namenjena predvsem vzpostavitvi notranjega trga na področju življenjskega zavarovanja, vključno s svobodo opravljanja zavarovalniških storitev. Ta direktiva je določala minimalne standarde in dovoljevala, da lahko „domača država članica za zavarovalnice, kateri dovoljenje izdajo njeni pristojni organi, določi strožja pravila.“ Bistvena novost pa je bila določba, ki se je nanašala na informacije, ki jih je treba posredovati potrošniku. Ob tem pa je v uvodnih določbah bilo navedeno, da bi naj imeli potrošniki na notranjem trgu zavarovalniških poslov večjo in pestrejšo izbiro ponudb za življenjskega zavarovanja. Da bi lahko potrošniki to raznolikost ponudb in večjo konkurenco v celoti izkoristili, jim je treba dati vse informacije, ki so potrebne za to, da jim bo omogočena izbira pogodbe, ki najbolje ustreza njihovim potrebam. Obveščanje zavarovalcev je nujno zlasti pri dolgoročnih pogodbah.

 

Celotna strokovna objava, ki se nanaša na obravnavo konkretnih postopkov in načinov obveščanja v skladu z Zakonom o zavarovalništvu (ZZavar) do 1.1.2016 in v obnovljenem Zakonu o zavarovalništvu (ZZavar-1), je na razpolago članom inštituta.

Zainteresirani lahko strokovno objavo naročijo po elektronski pošti na institut@zavarovanje-osiguranje.eu ali na tel. št. 02/421-38-53.

 

[1] Prva direktiva Sveta z dne 5. marca 1979 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o prevzemu in poteku poslov neposrednega življenjskega zavarovanja (UL 1979, L 63, str. 1), ki je bila spremenjena (in nato razveljavljena z Direktivo 2002/83).

[2] Direktiva Sveta z dne 8. novembra 1990 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem življenjskem zavarovanju in določbah za olajšanje učinkovitega uresničevanja svobode opravljanja storitev ter o spremembah Direktive 79/267/EGS (UL 1990, L 330, str. 50). Druga direktiva o življenjskem zavarovanju je bila spremenjena s tretjo direktivo o življenjskem zavarovanju, nato pa razveljavljena z Direktivo 2002/83. Člen 36 in postavka a(10) pod točko A Priloge III k Direktivi 2002/83 sta podobna členu 31 in postavki a(10) pod točko A Priloge II k tretji direktivi o življenjskem zavarovanju. Medtem ko je člen 185 Direktive 2009/138 prestrukturiral in razširil predpogodbeno obveznost zavarovatelja, da zavarovalcu posreduje informacije, je besedilo člena 185(3)(g) in (7) podobno besedilu iz člena 31 in postavke a(10) pod točko A Priloge II k tretji direktivi o življenjskem zavarovanju. Ker je bila tretja direktiva o življenjskem zavarovanju razveljavljena, se nanjo sklicujemo v pretekliku.

[3] Direktiva Sveta z dne 10. novembra 1992 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem življenjskem zavarovanju in o spremembi direktiv 79/267/EGS in 90/619/EGS (tretja direktiva o življenjskem zavarovanju) (UL 1992, L 360, str. 1). Ta direktiva je bila večkrat spremenjena, nato pa razveljavljena z Direktivo 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (UL 2002, L 345, str. 1). Zadnje navedena direktiva pa je bila razveljavljena z Direktivo 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL 2009, L 335, str. 1).