Institute of Insurance and Law in Maribor is, together with some members of the Institute – insurance brokers, preparing special legal bases, which aim to ensure the greater scope of group life insurance.
Spoznanje, da država prenaša skrb za socialno varnost na državljane, povečuje zanimanje za življenjska zavarovanja.[1] O skupinskem zavarovanju govorimo, kadar je s skupno zavarovalno polico zavarovanih več posameznikov oziroma pravnih oseb, ki pripadajo določeni skupini.[2] Zelo zanimiva in v praksi uveljavljena so skupinska zavarovanja v gospodarskih družbah in drugih organizacijah. Pri skupinskem življenjskem zavarovanju v gospodarskih družbah skupino navadno sestavljajo zaposleni (zavarovanci) pri istem delodajalcu, ki jih slednji kot zavarovalec zavaruje za primer smrti in plača premijo. Skupinska zavarovanja na področju nezgodnih zavarovanj so že kot tradicionalna skupinska zavarovanja znana v praksi, medtem, ko se skupinska življenjska zavarovanja še uveljavljajo. Velja opozoriti, da mora za veljavnost zavarovalne pogodbe pri življenjskem zavarovanju zaposleni v skladu z Obligacijskim zakonikom pisno soglašati, da ga delodajalec življenjsko zavaruje, prav tako mora podati pisno soglasje za določitev upravičenca do zavarovalnine.[3]
Razlogi, da se delodajalec odloči za sklenitev življenjskega zavarovanja, so različni. Izražena skrb za delavčeve najbližje, ki v primeru smrti delavca kot upravičenci za izplačilo zavarovalnine prejmejo določena finančna sredstva, ima gotovo pozitivne učinke v smislu vzbuditve interesa za zaposlitev pri kakovostnih kadrih, krepitve pripadnosti delodajalcu in s tem zmanjševanja fluktuacije zaposlenih. Lahko pa motivacija delodajalca za odločitev, da zaposlene življenjsko zavaruje, izhaja iz možnosti, da je upravičenec v zavarovalni pogodbi delodajalec, ki v primeru smrti zaposlenega z izplačano zavarovalnino lažje nadomesti delavca in iz dejstva, da se premija, ki jo delodajalec plačuje za življenjsko zavarovanje svojih zaposlenih, uvršča med davčno priznane odhodke podjetja. V svetu so znani modeli, po katerih delavci preko omenjenih skupinskih življenjskih zavarovanj participirajo pri dobičku družbe, brez, da bi se takšna participacija obravnavala kot dobiček.[4]
Zavarovalnice v okviru ponujenih zavarovalnih produktov v primerih skupinskih zavarovanj praviloma nudijo različne popuste, poenostavitev oziroma odmik od običajnih zahtev pri sklepanju individualnih življenjskih zavarovanj predstavlja avtomatski sprejem delavcev v skupinsko življenjsko zavarovanje (brez ugotavljanja zdravstvenega stanja), če slednji izpolnjujejo določene pogoje zavarovalnice (npr. ne opravljajo zelo tveganega dela, v upoštevanem časovnem obdobju niso bili bolniško odsotni več kot določeno število dni, ipd.).
Seveda pa se lahko kljub skupinskemu zavarovanju tiste zaposlene, ki ne izpolnjujejo pogojev za skupinski sprejem v zavarovanje, ali bi želeli višje zavarovalno kritje, individualno zavaruje.
Medtem, ko možnost (skupinskega) zavarovanja zaposlenih za primer smrti nekaterim slovenskim delodajalcem sploh ni znana, je tovrstno zavarovanje npr. na Švedskem že desetletja uveljavljeno do te mere, da njegovo sklenitev, kot obveznost delodajalca, določajo kolektivne pogodbe.[5] Ustanovljena je bila celo posebna zavarovalnica, pri kateri so morali delodajalci – zavezanci po kolektivni pogodbi, zavarovati delavce, njen pomen pa je bil zlasti v kritju rizika smrti zaposlenega tudi v primeru, če delodajalec obveznosti sklenitve zavarovanja ni izpolnil. Kot podlago za tožbo zavarovalnice proti delodajalcu, ki ni sklenil zavarovanja in plačal premije, so akti zavarovalnice navajali zakonsko subrogacijo na podlagi zavezujoče kolektivne pogodbe. V skladu z zakonsko subrugacijo bi na zavarovalnico, ki je kljub odsotnosti zavarovalne pogodbe v primeru smrti zaposlenega izplačala zavarovalnino, prešle pravice zaposlenega nasproti delodajalcu.[6] Takšna ureditev je zanimiva. Subrogacija je namreč pravni temelj, na podlagi katerega zavarovalnica uveljavlja povrnitev izplačanega zneska svojemu zavarovancu od dejanskega povzročitelja in odgovornega za škodo.[7] V opisanem primeru se torej predpostavlja, da je delodajalec odgovoren za škodo, nastalo kot posledica njegove neizpolnitve dolžnosti zavarovati delavca za primer smrti in plačati premijo, kot jo določa zavezujoča kolektivna pogodba.
Ob predstavljeni obliki skupinskega zavarovanja obstajajo seveda tudi druge: npr. skupinsko zavarovanje potnikov na istem potovanju pri turističnih zavarovanjih, skupinsko zavarovanje vozil, financiranih z lizingom, ipd. Večinoma so skupinska zavarovanja zanimiva zaradi popustov, ki jih zavarovalcem ponujajo zavarovalnice. Slednje imajo namreč pri skupinskih zavarovanjih nižje stroške sklepanja zavarovanja. Vseeno pa zavarovalci ne smejo zanemariti vseh vidikov in pred sklenitvijo skupinskega zavarovanja glede na vrsto zavarovanja pri zavarovalnici preveriti, kako bodo obravnavani bonusi po zadnji individualni polici in urejena napredovanje po lestvici premijskih razredov ter izdaja potrdila o škodnem dogajanju za uveljavljanje pri konkurenčnih zavarovalnicah po izteku zavarovanja (če gre za zavarovanje vozil, financiranih z lizingom), ipd.
IZOP – Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru z nekaterimi člani inštituta – zavarovalnimi posredniki, pripravlja posebne pravne podlage za večji obseg uveljavljanja skupinskih življenjskih zavarovanj.
Lara Grušovnik, univ. dipl. prav., doktorska študentka na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru
prof. dr. Šime Ivanjko
[1] M. Vončina in ostali, Učbenik za zavarovalne zastopnike in zavarovalne posrednike, 3. del: Osebna zavarovanja, Slovensko zavarovalno združenje, g. i. z., Ljubljana 2014, str. 10.
[2] F.W.Hanft, Group Life Insurance: Its legal aspects, dostopno na: http://scholarship.law.duke.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1739&context=lcp.
[3] Pisno soglasje zaposleni poda na polici, ali na posebnem pismu ob podpisu police, z navedbo zavarovalne vsote. Glejte 3. odstavek 970. člena in 2. odstavek 981. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 97/07, z dne 24.10.2007, s spremembami).
[4] Na zamisli, kako omogočiti delavcem, da na podlagi dela sodelujejo v rezultatu podjetja brez, da bi bili delničarji, ali družbeniki, temelji Adenauerjeva ideja, ki jo je Nemčija uresničila v 50ih letih v okviru treh zakonov, skupno znanih pod imenom 625 DEM. Pri tem modelu se je delavec zavezal, da bo mesečno plačeval 25 DEM v posebni sklad, pri čemer je na podlagi zakona moral delodajalec prispevati še dodatnih 25 DEM, država pa je pri obračunu dohodnine priznala zmanjšanje dohodnine za 25 DEM mesečno. Tako je delavec letno prihranil 625 DEM, ki jih je namenil za plačilo premije življenjskega zavarovanja. Ta model je temelj na ideji, da delavci v takratni Nemčiji niso imeli kapitala za nakup delnic in istočasno ni bilo zakonske podlage za participacijo delavcev pri dobičku podjetja. Da bi se delavce vzpodbudilo k varčevanju za starost, je takratni predsednik Adenauer uveljavil opisani model v zakonodaji. Podrobneje o tem modelu v gradivu: Š. Ivanjko, Analiza modela 625 DEM v Nemčiji, izdelana po naročilu Izvršnega sveta SFRJ. Gradivo je dostopno na IZOP-u.
[5] J. Hellner, Selected Essays on Insurance Law, Försäkringsjuridiska Föreningens publikation nr 22, Aktiebolaget R.S. Tullberg, Klippan 1977, str. 194.
[6] Ibidem
[7] Š. Ivanjko, Zavarovalno pravo, 1. natis, Zavarovalno poslovni inštitut, Maribor 2009, str. 199.
Fotografija: Freepik