Ob odločbi Sodišča EU o predhodnem vprašanju[1] in sodnimi odločbami v Avstriji in Nemčiji o razveljavitvi življenjskih zavarovalnih pogodb, o čemer smo večkrat pisali na našem portalu[2], so prve sodne odločbe o spornih vprašanjih življenjskih zavarovalnih pogodb sprejela tudi slovenska sodišča.
V sodbi opr. št. I Cp 632/2017, z dne 30. avgust 2017, je Višje sodišče v Mariboru potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo določenega zneska s strani zavarovalnice. Gre za zanimiv in specifičen primer, ki se po opisu dejanskega stanja in utemeljitvi tožbenega zahtevka loči od drugih primerov, ki se pojavljajo v sodni praksi.
Uvodoma je potrebno omeniti, da je v konkretni zadevi šlo za spor majhne vrednosti, zaradi česar v pritožbenem postopku ni bilo mogoče izpodbijati dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Zavarovanec kot tožnik se je v tožbi skliceval na dejstvo, da ob podpisu ponudbe življenjskega zavarovanja ni bil obveščen o možnosti odstopa od pogodbe. Pritožbeno sodišče je ugotavljalo, “da je v času sklepanja sporne pogodbe o življenjskem zavarovanju veljal ZZavar (Uradni list RS, št. 13/00), ki je določal, da mora zavarovalna pogodba, če zavarovanje krije nevarnosti v Republiki Sloveniji, vsebovati pouk o možnosti odpovedi zavarovalne pogodbe, in sicer na kakšen način ter v katerem časovnem trenutku jo je možno odpovedati in določilo, da v primeru življenjskih zavarovanj rok za odpoved pogodbe ne sme biti krajši od 14 in ne daljši od 30 dni od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe.” Citirana določba ZZavar pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča “ni dosledno prenesla določbe Direktive sveta 92/96 EGS (v nadaljevanju direktiva), da mora biti zavarovanec še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe obveščen najmanj s podatki, ki so navedeni v prilogi 2 predmetne direktive (modalitete uveljavljanja preklica in odstopne pravice)”.
Zavarovalna pogodba v obravnavani zadevi je bila sklenjena po poličnem sistemu sklepanja pogodb, kar pomeni, da je zavarovanec zavarovalnici oddal ponudbo za sklenitev zavarovalne pogodbe, ne da bi se pred oddajo ponudbe ali ob oddaji le-te seznanil s pravico odstopa od pogodbe.[3] Možnost odstopa od zavarovalne pogodbe mu je postala znana šele, ko je prejel zavarovalno polico, kot potrdilo, da je zavarovalna pogodba sklenjena in s tem tudi zavarovalni polici priložene zavarovalne pogoje. Pritožbeno sodišče je, kot navedeno, v sodbi opozorilo, da direktiva ni bila dosledno prenesena v ZZavar, ker v njem ni bilo določila, da je potrebno zavarovanca seznaniti z možnostjo odstopa od pogodbe še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe.
Tožnik se je skliceval na vertikalni neposredni učinek določbe direktive, pri čemer je pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, zavzelo stališče, da v konkretnem primeru velja nacionalni predpis, direktiva pa ni neposredno uporabljiva, saj »so direktive akt harmonizacije prava, kar pomeni, da so njihov primarni naslovnik države članice, ki morajo vsebino direktive implementirati v nacionalni pravni red. Šele ko je izvedena implementacija direktive, t.j. sprejem nacionalnega pravnega predpisa, pridobijo posamezniki pravice in obveznosti, ki so določene v direktivi. Brez implementacije se posamezniki ne morejo sklicevati na pravice in obveznosti, saj je pravna podlaga za njihovo uresničevanje nacionalni predpis. Do sklicevanja ne more priti niti v primeru nepopolne implementacije, saj direktive nimajo t.i. neposrednega horizontalnega učinka. Nepopolna implementacija ima lahko posledice zgolj za državo članico, nikakor pa ne za posameznika.”
Na podlagi navedenega ugotavljamo, da je vsak primer možnosti razveljavitve zavarovalne pogodbe različen in da ni mogoče pavšalno obravnavati nepopolnega prenosa direktive v slovensko zakonodajo, kot razloga za razveljavitev posamezne pogodbe življenjskega zavarovanja.
Ob ugotovitvi sodišča, da do sklicevanja na direktivo ne more priti niti v primeru nepopolne implementacije, saj direktive nimajo neposrednega horizontalnega učinka, se zastavlja vprašanje odgovornosti države za nepopolni prenos direktive v slovenski pravni red.
Tožnik se v konkretnem primeru ni skliceval na splošno sporen način sistemskega sklepanja zavarovalnih pogodb po t.i. poličnem modelu, temveč se je omejil le na vprašanje pravočasnega obveščanja zavarovanca o možnosti odstopa od zavarovalne pogodbe. Posledično sta tudi prvostopenjsko in pritožbeno sodišče odločali zgolj o tem vprašanju, nista pa se izjasnili, ali je bil polični način sklepanja zavarovalnih pogodb v skladu z zakonodajo.
Po informacijah o številu vloženih tožb je mogoče pričakovati, da bodo še potekale razprave o razveljavitvi zavarovalnih pogodb življenjskih zavarovanj v smislu odločitve Sodišča EU o predhodnem vprašanju. V vsakem primeru pa je potrebno biti zadržan pri odločitvi, ali razveljavitev pogodbe o življenjskem zavarovanju dejansko zahtevati, glede na to, da je vsak primer specifičen. Navedeno ugotavlja tudi IZOP – Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru pri analizi načina sklepanja teh pogodb na zahtevo zavarovancev.
prof. dr. Šime Ivanjko
[1] Zadeva C-209/12, z dne 19. decembra 2013.
[2] Glejte: Š. Ivanjko, Pravne podlage za razveljavitev zavarovalnih pogodb življenjskega zavarovanja, dostopno na: https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/pravne-podlage-za-razveljavitev-zavarovalnih-pogodb-zivljenjskega-zavarovanja/; Š. Ivanjko, Preplah tudi zaradi napak pri sklepanju čistih življenjskih zavarovanj – nemški strokovni pogled, dostopno na: https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/preplah-tudi-zaradi-napak-pri-sklepanju-cistih-zivljenjskih-zavarovanj-nemski-strokovni-pogled/; Š. Ivanjko, Preplah zaradi nepravilno sklenjenih naložbenih zavarovanj, dostopno na: https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/preplah-zaradi-nepravilno-sklenjenih-nalozbenih-zavarovanj/.
[3] Več o poličnem modelu sklepanja zavarovalnih pogodb na področju življenjskih zavarovanj glejte: Š. Ivanjko, Zavarovalec kot potrošnik, Pravna praksa, časopis za pravna vprašanja, št. 33 (25. avgust 2016).
Prikazna slika: Freepik