Priznam, da sem zaljubljen v klasične misli velikih mislecev v davni preteklosti. To mi je ostalo od moje »skrajšane« klasične gimnazije, ki sem jo, žal, končal le z opravljanjem izpitov četrtega letnika in mature, ker je bivša Jugoslavija v letu 1958 ukinila klasične gimnazije, češ da so klasična znanja nepotrebna za takrat »sodobno in napredno mladino« … Bojim se, da tako tudi danes mnogi razmišljajo, saj po njihovem mnenju ni treba brati in izgubljati časa za klasično izobraževanje, dokler imamo pametne telefone in Google …
Osebno pa sem prepričan, da nam zanemarjanje znanja iz preteklosti o človeku in njegovih medsebojnih odnosih lahko škodi, saj se človek v zadnjih nekaj tisoč letih ni bistveno spremenil.
Vzemimo primer razmišljanja Marka Avrelija (rimski vojskovodja, cesar in filozof, rojen v letu 121), ki je v svojih samorefleksijah čudovito razmišljal o človeku in njegovem življenju v družbi, pri čemer se spomnim njegove primerjave med ljudmi in čebelami: »Ljudje smo kot čebele v čebeljem panju. Vsaka poškodba panja vpliva tudi na posamezno čebelo. In kar je dobro za čebeljo družino kot celoto, ne škodi niti posamezni čebeli.«
Čebele so slovenski ponos in združevalni element in se simbolno povezujejo s solidarnostjo in medsebojno pomočjo med ljudmi.
Čebele so še vedno solidarne, česar pa ne moremo vedno reči za ljudi.
Živimo v času, ko ljudem ni lahko izkazati solidarnosti. Danes v poklicnem življenju šteje le uspešnost. V politiki se vsak dan povečuje delitev in nasprotja in se povečuje prepad med ideološkimi tabori. Pozabljamo na sočloveka in se ne zavedamo, kako smo med seboj povezani, in smo kot posamezniki del večje celote – družbene skupnosti. Skušnjava, da bi skrbeli le za lastno dobro počutje, je velika, in pozabljamo na druge. Za skupno dobro nam je malo mar. Čeprav je primerno in nujno, da moramo med seboj uskladiti svoja dejanja in impulze, da bi skupno dobro imelo najvišjo prioriteto, pa na to pogosto pozabljamo. Politiki pogosto prikazujejo kot skupno dobro le stvari, ki so v njihovem strankarskem ali osebnem interesu.
Vsak od nas mora težiti primarno za skupno dobro, kajti če je nekaj dobro za družbeno skupnost kot celoto, potem je dobro tudi za posameznika, kot je to preprosto in jasno povedal že cesar Avrelij pred okoli 1900-timi leti.