Pojem začasnega kritja ali potrdila o zavarovalnem kritju
Začasno zavarovalno kritje (hrv. privremeno pokriće; ang. binder, held covered; nem. vorläufige Deckungszusage) je pisna izjava zavarovalnice, dana v obliki potrdila o kritju, s katero slednja tveganje pripozna za zavarovano, oziroma zagotavlja kritje, še preden izstavi zavarovalno polico. V poštev pride v primerih, kadar je potrebno kritje zavarovalnice še pred izstavitvijo zavarovalne police, oziroma, če še niso znani vsi podatki, potrebni za izstavitev zavarovalne police, pri čemer pa mora v skladu z Obligacijskim zakonikom[1] potrdilo o kritju, ki začasno nadomešča zavarovalno polico, vsebovati vse bistvene sestavine zavarovalne pogodbe in se šteje, da je s podpisom omenjene listine sklenjena zavarovalna pogodba, predvsem z vidika kritja v primeru nastanka škode.[2]
Začasno kritje v postopku oddaje javnega naročila
V postopku javnega naročanja[3] je neizbrani ponudnik vložil revizijski zahtevek, s katerim je med drugim problematiziral dopustnost upoštevanja potrdila o kritju, predloženega s strani izbranega ponudnika, češ da bi slednji moral v skladu z dikcijo razpisne dokumentacije ponudbeni dokumentaciji namesto potrdila o kritju priložiti zavarovalno polico. Dodatno je nasprotoval veljavnosti potrdila o kritju, ker je slednje vsebovalo zapis, da je »zgolj informativne narave«.
Državna revizijska komisija je vpogledala v potrdilo o kritju in ugotovila, da je to potrdilo vsebovalo številko, s katero je bila zavarovana odgovornost, zavarovalno dobo, zavarovalno kritje in področje kritja, datum izdaje potrdila in podpis pogodbenih strank. Upoštevaje že omenjeno določbo 2. odstavka 926. člena OZ, da sme zavarovalno polico začasno nadomeščati potrdilo o kritju, ki vsebuje vse bistvene sestavine zavarovalne pogodbe in 925. člen OZ, v skladu s katerim je zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju, je po presoji Državne revizijske komisije naročnik kljub pristavku na potrdilu o kritju, da je to zgolj informativne narave, upravičeno štel, da ima ponudnik ustrezno zavarovano odgovornost, potrdilo o kritju pa je predstavljalo upoštevno dokazilo, v skladu z razpisno dokumentacijo javnega naročila. Državna revizijska komisija je tozadevno izpostavila, da lahko naročnik od gospodarskega subjekta kot dokaz o njegovi finančni in ekonomski sposobnosti zahteva predložitev enega ali več dokumentov, iz katerih bo lahko ugotovil izpolnjevanje zahtevane finančne in ekonomske sposobnosti, razen tistih podatkov, ki jih lahko v skladu z zakonom pridobi sam. Če gospodarski subjekt iz katerega koli utemeljenega razloga zahtevanih dokazov ne more predložiti, lahko ekonomsko in finančno sposobnost dokaže s katerim koli drugim dokumentom, za katerega naročnik meni, da je primeren. Iz navedenega izhaja, da predloženega potrdila o kritju ni bilo mogoče oceniti kot neustreznega že zgolj zato, ker ni šlo za zavarovalno polico, četudi je naročnik ta dokument zahteval kot obvezno dokazilo v razpisni dokumentaciji, ali v pozivu za odpravo formalno nepopolne ponudbe. Ponudnik namreč lahko v primeru, ko iz utemeljenih razlogov zahtevanega dokazila ne more predložiti, sposobnost dokaže z drugim dokumentom, katerega naročnik oceni kot primernega.[4]
Začasno kritje kot posebna klavzula v zavarovalni pogodbi o kritju v primeru spremenjenih okoliščin
Opozoriti pa je potrebno tudi na drug pomen termina začasno kritje, in sicer se navedeni izraz lahko nanaša na klavzulo, ki obvezuje zavarovalnico, da tudi v primerih, ko pride do spremembe zavarovanega tveganja, ali kršitev danih jamstev mimo volje in vedenja zavarovanca, varuje zavarovan interes iz zavarovalne police, pri čemer jo je zavarovanec, ko izve za navedene okoliščine, dolžan o njih nemudoma obvestiti in dogovoriti dodatne pogoje oziroma dodatno zavarovalno premijo. [5]
Lara Grušovnik, univ. dipl. prav., doktorska študentka na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru
Prof. dr. Šime Ivanjko
[1] OZ, Uradni list RS št. 97/07 s spremembami, 2. odstavek 926. člena.
[2] Več o začasnem kritju: Š. Ivanjko, Uvod v zavarovalno pravo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 1999, strani 129 – 130, 136 – 139; M. Schauer, Das österreichische Versicherungsvertragsrecht, Service Fachverlag, Wien 1995, strani 121 – 122, 155 – 157.
[3] Odločitev DRK, št. 018-394/2012, z dne 27.12.2012.
[4] Ibidem
[5] Sandra Andrijašević, Tatjana Račić-Žlibar i suradnici, Rječnik osiguranja, MASMEDIA, Zagreb 1997, str. 358.
Naslovnica: Freepik