V 21. stoletju bo zavarovalno razmerje na področju prava obravnavano bistveno drugače, kot je to bilo v preteklosti. Dominantnost varovanja zavarovalnice s strani zakonodajalca se umika pred nujnostjo varovanja zavarovalca kot potrošnika. Težišče pravne zaščite in interesov zakonodajalca se premika s področja varovanja trdnosti zavarovalnice na področje urejanja položaja zavarovalčevih pravic v razmerju do zavarovalnice. Zavarovalni nadzor nad zavarovalnim razmerjem, ki ga je v preteklosti izvajala država z nadzorom zavarovalnih pogojev, se nadomešča z obveznostjo zavarovalnice, da pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe podrobno obvesti zavarovalca o njeni naravi in vsebini. Zavarovalnica kot velik in dobro organiziran sistem z ogromno znanj in informacij, ki jih lahko na sodoben način s pomočjo tehnoloških sredstev obravnava in obvladuje, bo podrejena potrebi zaščite zavarovalca na področju obveščanja zavarovalca, tako pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, kot v času njenega trajanja.
Bistvene sestavine zavarovalno pravnega razmerja se ne bodo spremenile, kot je npr. obveznost zavarovalca, da plača zavarovalno premijo in obveznost zavarovalnice, da v primeru nastopa zavarovalnega primera izplača zavarovalnino. V vsakem primeru bo pri zavarovalni pogodbi opredeljen tudi obstoj negotovosti nastopa bodočega dogodka, ki se šteje kot zavarovalni primer. Pri življenjskih zavarovanjih pa bo vedno podana negotovost, kdaj bo zavarovalni primer nastopil.[1] Bistvena sestavina zavarovalnega razmerja bo tudi obstoj interesa pri zavarovalcu, da zavarovalni primer ne nastopi (insurable interest).
Pričakovati je tudi, da zakonodajalec ne bo natančno z definicijami kot doslej opredeljeval določenih razmerij ali pa dejstev in bodo pogodbene stranke imele več svobode pri oblikovanju zavarovalnega razmerja. Število prisilnih zakonskih norm se bo zmanjšalo, bodo pa podrobneje urejana vprašanja , pa tudi svetovanja zavarovalca pred in po sklenitvi pogodbe.
Z razliko od dosedanjega pristopa k bolj jasnim definicijam in opredelitvam obveznosti in odgovornosti strank v zavarovalni pogodbi, se sodobno pravo usmerja na urejanje pogojev za opravljanje zavarovalnih storitev in urejanju prostega pretoka zavarovalnih storitev v okviru držav članic EU.
Materialno pravna ureditev zavarovalnega razmerja bo vse bolj predmet avtonomnega urejanja pogodbenih strank. Zakonodajalci se vse bolj posvečajo opredeljevanju sestavin pogodbe o zavarovanju, ne pa definicijam, glede na to, da so definicije pogosto ovira za urejanje dinamičnih razmerjih, kot je to na področju zavarovanja.
Predmet nadzora, razen finančne trdnosti zavarovalnic, je predvsem usmerjen v tiste elemente zavarovalnega razmerja, ki se, kot je že omenjeno, izvaja zlasti z metodo obveščanja zavarovalca, kar bi lahko opredelili kot dvig splošne finančne in zavarovalne kulture ter znanj v zvezi z zavarovalništvom in kar je doslej bilo praktično zanemarjeno zaradi stališča, da so le zavarovalnice tiste, ki posredujejo strokovna znanja. In kot je znano, zavarovalnice so se razglašale kot hiša tisočerih poklicev.
Bodočnost pravnega urejanja zavarovalne pogodbe je zlasti mogoče ugotavljati na podlagi Načel evropskega pogodbenega zavarovalnega prava, ki je kot osnutek modela zakona o evropskem pogodbenem pravu, ki bo po vsej verjetnosti v bodoče osnova za opredeljevanje zavarovalnega razmerja v nacionalnih zakonodajah posameznih držav članic.
[1] Pri življenjskih zavarovanjih za primer smrti, nastop smrti kot zavarovalnega primera, ni negotova, vendar pa je negotovo kdaj bo smrt nastopila.