Zavarovanje je kot dejavnostni pojav v družbi občutljivo in samo po sebi nevidno blago, ki se v obliki pravnega razmerja oblikuje kot konstrukt z materialno vsebino in se vključuje v področje opravljanja finančnih storitev. Kot pojem je zavarovanje zelo abstraktno in se težko pojasni na podlagi gramatikalne razlage in samo po sebi nima narave produkta, ki pritegne človeka na prvi pogled. V svojih pojavnih oblikah nima nobene atraktivnosti in se na njega ne more pripeti nekaj, kar bi pri ljudeh povzročalo posebne simpatije. Ne transparentnost vsebine, zlasti pa cena plačila obveznosti, ki jih sprejema zavarovalnica na podlagi plačila zavarovalne premije, predstavlja zelo komplicirano nesorazmerno pravno finančno razmerje, pri čemer je še posebej pomembna njegova vsebina, določena v številnih zapletenih in mnogim »nerazumljivih klavzul«. To zlasti velja za potrošnike, ki nimajo potrebnih znanj s področja finančnih storitev in delovanja finančnih zakonitosti.
Današnje zavarovalništvo ima negativen predznak
Zavarovanje kot je danes, povzroča v družbi in pri ljudeh averzijo namesto atrakcije. Če želimo razumeti zavarovanje, moramo vložiti precej napora v spoznavanje posebnosti zavarovalnega razmerja, pri čemer nam tudi splošne informacije, ki krožijo v družbenem okolju, niso v veliko korist, zavarovalne literature, ki bi bila napisana na razumljiv način, pa ni veliko. Avtorji zavarovalne literature so praviloma enostranski, glede na to, da izhajajo iz vrst zavarovalnih delavcev in zasledujejo jasno opredeljen cilj, kako prepričati zavarovalca, da sklene zavarovalno pogodbo.
Posebnost sodobnega zavarovalništva je v dejstvu, da v družbi obstaja objektivno prepričanje, da mora o varnosti ljudi skrbeti država, ne pa zasebne institucije, ki delujejo na podlagi svobodne gospodarske pobude in zasebne iniciative ter pri tem še, kot svoj cilj, zasledujejo ustvarjanje dobička.
Umik države s področja socialne varnosti
V preteklem stoletju je bilo zavarovanje življenja, zdravja in gospodarskega premoženja, praktično bolj ali manj v domeni države, bodisi v okviru raznih oblik socialnega zavarovanja ali pa, v naši bližnji preteklosti, v obliki obveznega zavarovanja t.i. družbenega premoženja. Sočasno pa v sodobnem svetu ugotavljamo, da se država umika z omenjenih področij zagotavljanja varnosti premoženja in ljudi ter to prepušča civilni iniciativi nosilcev oziroma organizatorjev varnosti, ki jih danes v največji meri opredeljujemo kot zavarovalnice, bodisi da so ustanovljene na podlagi zasebne iniciative, na pobudo države kot delniške družbe ali pa kot vzajemne zavarovalne družbe.
Družba kot celota postaja vse bolj ranljiva zaradi kompleksnosti družbenih odnosov in zaradi nezmožnosti pravne regulative, da ureja in zaščiti posameznika pred drugimi oziroma pred dogodki, ki so v domeni človeškega ravnanja, sočasno pa spreminjanje narave zaradi človekovega povečanega izkoriščanja in spremembe na področju klimatskih razmerij ogrožajo posameznika in družbo v vse večji meri. Organiziranje varstva premoženja in oseb na podlagi zasebne avtonomne iniciative ogroženih skupin je znano iz začetkov civilizacije in so tudi znane institucije, ki jih danes lahko obravnavamo kot začetke zavarovanja v najstarejših zakonskih pravnih predpisih, kot je npr. Hamurabijev zakonik.[1]
Pri zavarovanju kot obliki zaščite premoženja in oseb, ne glede na to ali je to bilo organizirano iniciativno in pod vodstvom države ali pa od nosilcev zasebne dejavnosti, je treba jasno poudariti, da v velikem številu primerov pogosto ta zaščita ni bila neposredno in v celoti namenjena prizadetim, temveč so pogosto nosilci te organizirane dejavnosti delovali tudi v škodo prizadetih.
Ne glede na preteklost in na negativne strani zavarovanja, pa je zavarovanje v sodobni družbi še vedno eden najpomembnejših pojavov, ki omogoča posamezniku in ogroženim skupinam zmanjšanje škodljivosti nepredvidljivih dogodkov, bodisi da so to dogodki delovanja ljudi ali narave. V preteklosti je zavarovanje bilo usmerjeno predvsem v zaščito premoženja, katerega je bilo mogoče vrednostno ocenjevati in le delno v zaščito življenja, glede na to, da življenje ljudi nima cene. V sodobnem času pa se zavarovanje vse bolj usmerja v zagotavljanje določene varnosti v času, ko je človek zaradi bolezni, starosti ali drugih okoliščin, na katere ne more bistveno vplivati.
Spremembe življenja na obzorju
Danes je mogoče predvidevati, da bo zavarovalništvo vse bolj usmerjeno v zagotavljanje kvalitete življenja ljudi tudi v obdobju, ko posamezniki sami, pa tudi s pomočjo najožjih članov, ne morejo zagotoviti ustrezne oskrbe v primerih bolezni, starosti, nesreče in podobno. Z razliko iz preteklosti materialne vrednosti v osnovi izgubljajo pomen zagotavljanja eksistence življenja in se ta spreminja v zagotavljanje kvalitete življenja. Vse to pa zahteva od organizatorja te varnosti bistveno več znanja, usposobljenosti, zagotavljanja rezerv in predvsem humanosti. Človeštvo se srečuje z izzivi, ki jih v preteklosti ni poznalo, kot je številčnost ljudi, obremenjenost narave zaradi človeškega izkoriščanja in klimatske spremembe ter zlasti spremembe v načinu življenja, ki človeku zagotavlja bistveno daljše življenje, vendar pa se obdobje produktivnega življenja ljudi bistveno ne podaljšuje oziroma obdobje sposobnosti človeka, da skrbi sam zase. Glede na to, da ta oblika zahteva ogromno znanja o predvidevanju prihodnosti, je tudi na področju izvajanja organiziranosti varnosti ljudi v starosti nujno potrebno koordinirati bistveno več dejstev, znanj in znanstvenih podlag, da bi se lahko zagotovila učinkovita varnost tudi za nekaj desetletij neproduktivnega življenja.
Zavarovalništvo je pred izzivi kvalitetnega preskoka človeške civilizacije iz znanega ohranjanja, pretežno materialnega, načina življenja v neznane bodoče oblike, pri katerih bodo, namesto materialnih vrednosti, v ospredju nematerialne vrednote v smislu zagotavljanja kvalitete življenja kot najviše vrednote same po sebi.
Zdi se, da gre civilizacija žrtvovanja življenja za pridobitev in ohranitev materialnih dobrin počasi proti svojemu koncu, kar predstavlja tudi izziv za zavarovalništvo kot civilizacijski pojav, ki vedno po naravi stvari pozorno prisluškuje tihi odmev bodočnosti.
Š. Ivanjko
[1] Hamurabijev zakonik ali kodeks je dal zapisati na bazaltnem kamnu mezopotamski kralj Hamurabi (1792–1750 pr. n. št.) To je najpomembnejši pravni spomenik v taki obliki, ki se nahaja danes Louvru.
